Škaldalet

Škaldalet

Lepo po slovensko bi mu lahko rekli grelnik za posteljo ali tudi žerjavnica. A ker se je v naše kraje razširil iz italijanskega prostora, se ga vztrajno drži sicer po tolminsko prirejeno italijansko poimenovanje.

»Škaldalet« (ital. scaldaletto, sestavljanka iz scaldare – greti in letto – postelja) je zanimiva gospodinjska priprava, poznana zlasti v hladnejših predelih zahodne in severne Evrope. V času, ko v stanovanjih še ni bilo centralnega ogrevanja, je bilo sila neprijetno zvečer zapustiti toplo ognjišče ali peč in se odpraviti k počitku v ledeno mrzlo spalnico, zlesti  v hladno posteljo, pod z vlago prepojeno odejo. Iz želje, da bi toploto z ognjišča prenesli v posteljo, so se porodili različni načini za ogrevanje ležišča. Najstarejši, najbolj preprost in tudi najcenejši pripomoček je bil kamen ali zidak, ki so ga za nekaj časa postavili na ognjišče, da se je dodobra segrel, nato pa ga prenesli v posteljo, kjer je toploto oddajal med rjuhe.  Dosti bolj imeniten pa je bil »škaldalet«, nekakšna grelna posoda, v katero se je naložila žerjavica z ognjišča, ki je potem, ko je še nekaj časa tlela, prijetno segrela posteljnino, med katero je bila posoda položena. Že nekje od 16. stoletja dalje je bil nepogrešljiv v stanovanjih premožnejših meščanov in dvorcih na podeželju. Kot del družinske lastnine se je prenašal iz generacije v generacijo vse dokler njegove uporabe ni nadomestil gumijast termofor z vročo vodo in kasneje električna grelna blazina.

Osnovna oblika »škaldaleta« še najbolj spominja na ponev, opremljeno z ročajem in pokrovom. Ponekod se je uporabljal tudi »škaldalet« brez pokrova, s katerim se je ogrel le spodnji del  ležišča, ne pa tudi odevalo. Običajno okrogla posoda za žerjavico je lahko imela manjše nogice, ki so preprečevale neposreden stik vročega dna s spodnjo rjuho. Pokrov je bil naluknjan ali tudi umetniško izrezljan, da je skozenj lahko uhajala toplota. Odprtine za širjenje toplote so se lahko pojavljale še v zgornjem delu posode, kot je vidno pri »škaldaletu«, ki ga hranimo v naši zbirki. Ročaj je imel običajno leseno držalo, če pa je bil v celoti kovinski, je moral biti dovolj dolg, da si pri prijemanju nisi opekel dlani. Konec ročaja je bil navadno prirejen tako, da se je »škaldalet« po uporabi lahko obesil na steno ob ognjišču ali kaminu, kjer je počakal do naslednjega večera. Skozi čas je »škaldalet« spreminjal podobo skladno z modnimi trendi, a vedno v veliki odvisnosti od lastnikove imenitnosti. Če nisi imel dovolj pod palcem, si se pač moral zadovoljiti s preprostim železnim »škaldaletom«, če pa si bil dovolj bogat, si si lahko omislil bakrenega ali celo srebrnega, z bogatim okrasjem.

Postopek ogrevanja postelje s »škaldaletom« se je začel približno pol ure pred načrtovanim odhodom v posteljo. Najprej je bilo treba z ognjišča pobrati zadostno količino tlečega oglja in ga naložiti v posodo, čezenj natresti še malo pepela, nato pa posodo zapreti in jo položiti med rjuhe na postelji. Da ni prišlo do ožigov na posteljnini, je bilo treba »škaldalet« stalno premikati gor in dol po postelji, dokler ta ni bila dovolj segreta. Ker pa stati v mrzli sobi in prestavljati »škaldalet« po postelji ni bilo posebno zanimivo početje, ni čudno, da so iznašli še dodatno pripravo, nekakšno kletko za »škaldalet«. Izdelana je bila iz lahkega, a močnega lesenega ogrodja, ukrivljenega tako, da je posteljnina lepo legla čeznjo. V sredini je imela poličko, navadno prekrito s pločevino, na katero se je položil »škaldalet«. Ker je ogrodje držalo posteljnino privzdignjeno, se je toplota lahko širila po skoraj celotni postelji, brez strahu, da bi se tkanina osmodila.
Poleg nevarnosti ožigov je imel »škaldalet« še eno manj prijetno lastnost. Od tleče žerjavice je skozi luknjice poleg toplote uhajal tudi dim, ki je zasmradil posteljo in sčasoma zamazal rjuhe. V mestih, kjer so namesto drv za kurjavo uporabljali premog ali celo šoto, je bila težava zaradi zadimljenosti med rjuhami še večja. Da bi se temu izognili, so začeli izdelovati »škaldalete« brez lukenj, ki so bili sicer bolj čisti, a je žerjavica v njih zaradi pomanjkanja zraku hitreje ugasnila. Drugi poskus izboljšave je bil nadomeščanje žerjavice v »škaldaletu« z vročo vodo, pri čemer je bilo potrebno zagotoviti popolno zatesnitev pokrova, sicer si lahko imel toplo, a mokro posteljo. Boljše kot z vodo je bilo zato žerjavico zamenjati z železno »dušo«, posodico, napolnjeno s peskom, ki se jo je predhodno razbelilo na ognjišču. Ta način je bil kot edini sprejemljiv podprt tudi s strani zdravnikov, ki so sicer ogrevanju postelje večinoma nasprotovali, razen kadar je šlo za bolnike ali invalide. Zdravi ljudje naj bi postelje nikoli ne ogrevali, ne le zato, ker je dim od tleče žerjavice do neke mere škodljiv, ampak predvsem zato, ker toplota preveč pomehkuži telo.

Zdravniškim nasvetom navkljub pa se je »škaldalet« kot uporaben pripomoček za povečevanje udobja v gospodinjstvih obdržal stoletja dolgo, ponekod na podeželju celo do 60. in 70. let 20. stoletja.

Predstavljeni »škaldalet« je muzeju leta 1954 podarila Marija Gabršček, »Podšolarca« iz Tolmina. Je bakren, ročno izdelan, že takrat pa naj bi bil star preko sto let.

Odpiralni čas
Tolminski muzej, stalna razstava

torek - petek: 10h - 18h
sobota, nedelja, prazniki: 14h - 18h
ponedeljek zaprto
Vstopnina
Tolminski muzej, stalna razstava

posamezniki
odrasli: 4 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci: 3 €
predšolski otroci: brezplačno
družine z otroki do 15 let: 7 €
skupine
odrasli, upokojenci: 3 €
otroci, dijaki, študenti: 2 €

Tolminski muzej, občasna razstava
odrasli: 2 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci: 1 €
FacebookRSS