Zgornje Posočje je pomembno turistično območje, poznano in priljubljeno predvsem po številnih naravnih zanimivostih. V hribe in ob reko Sočo so začeli raziskovalci, hribolazci in izletniki iz vrst plemstva ter meščanstva načrtno zahajati že sredi 19. stoletja, prvi pravi razcvet pa je izletniški turizem doživel z dograditvijo Bohinjske železniške proge.

Predpogoj za razvoj te razmeroma nove prostočasne dejavnosti je bila dobro razvita mreža gostiln in trgovin, ki se je v tem času še razširila in posodobila. Pripovedi o znamenitih gostincih in trgovcih so se med domačini ohranile vse do današnjih dni, podrobnejših raziskav razvoja teh dejavnosti pa doslej ni bilo veliko. Spletna predstavitev, ki je rezultat večletnega zbiranja slikovnega, arhivskega in drugega gradiva, naj bi to zgodovinsko vrzel vsaj nekoliko zapolnila.

Ker je bil razvoj trgovine, gostinstva in turizma na tem območju močno povezan s spremembami zahodne meje ter političnimi ureditvami držav, katerim je Posočje pripadalo do nastanka Slovenije, je predstavitev razdeljena na tri obdobja. Vsako ima svoje značilnosti in posebnosti, ki so se odražale tako v organizaciji ponudbe, kot v odnosu do gostov, ki so jih poskušali privabiti. V vseh obdobjih pa je bil glavni magnet za privabljanje obiskovalcev in turistov predvsem narava. Njene lepote in danosti so domačini uspešno povezovali še z drugimi kulturnimi in lokalnimi zanimivostmi ter sčasoma oblikovali prepoznavno turistično zgodbo, ki danes prinaša dolini pomemben zaslužek in razvoj.