Viadukt v Ajbi

Z mostom v Ajbi železniška proga prvič preči strugo reke Soče. Prvotni most je bil kamnit. Njegov osrednji del s tremi 40-metrskimi loki je slonel na dveh kamnitih stebrih, ki sta imela temelje v reki Soči, in tretjem, ki je stal na desnem bregu reke. Na tem delu se je most začel s še eno, 30 metrov dolgo arkado, na levem bregu pa se je zaključil z dvema 6-metrskima lokoma. Ob vstopu in izstopu z mostu sta stali kamniti trdnjavi, namenjeni varovanju tega lepega in strateško pomembnega objekta. Čeprav nekdanji viadukt v Ajbi ni nikoli žel toliko slave kot bližnji Solkanski most, je bil v tistem času prav tako edinstven gradbeni dosežek. Bil je namreč najdaljši železniški most preko vodne ovire na avstro-ogrskih železnicah, z 252,50 metri dolžine pa je bil tudi tretji najdaljši kamniti železniški most na svetu.

Kljub obrambi je bil most kar dvakrat poškodovan. V prvi svetovni vojni, leta 1915, so Avstrijci porušili drugi večji obok in tako poskušali preprečiti prodiranje italijanske vojske. Po vojni je bil s pomočjo zasilne železne konstrukcije železniški promet preko mostu ponovno omogočen, leta 1925 pa so ga Italijani dokončno obnovili in mu povrnili prvotno obliko. Večkratna obstreljevanja v drugi svetovni vojni pa so bila za most usodna. Leta 1944 so angleška letala ponovno porušila drugi obnovljeni lok, obstreljevanja pa so se nadaljevala in konec vojne je nekdaj mogočni in občudovanja vreden kamniti lepotec dočakal popolnoma porušen. Na ohranjenih stebrih so takoj po vojni Angleži zgradili železno Roth-Waagnerjevo konstrukcijo, ki je omogočala zasilni železniški promet. Ob starem mostu pa je leta 1950 začel rasti nov betonski most s šestimi 25-metrskimi loki. Nov objekt je gradilo podjetje SGP Primorje iz Ajdovščine, dokončan in slovesno odprt za promet pa je bil novembra 1954.