Pieronijeva risba gradu na Kozlovem robu

Graščina je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja kot nadomestilo za propadajočo in težko dostopno grajsko utrdbo, ki je od 12. stoletja dalje stala na, sredi doline dvigajoči se, kopasti vzpetini Kozlov rob.

Zgraditi jo je dal tedanji glavar Peter Anton Coronini, v lasti njegove družine je nato ostala skoraj 200 let. Leta 1848 je obsežno posestvo kupil Luigi Silverij Kremer in ga kmalu po kosih razprodal posameznim kmetom.

Skromne ostanke zemljišč in graščino sta leta 1871 s skupnimi močmi od njega odkupila zadnja privatna lastnika, Janez Permerstein in Filippo Persoglia. Stavba je v svojem največjem razkošju obsegala poleg osnovnega grajskega trakta še štiri vogalne stolpe, dve nižji poslopji s pomožnimi funkcijami ter grajsko kapelo Antona Padovanskega.

Park pred Coroninijevo graščino, nekdanjim sedežem tolminskega glavarstva

Na sprednjem dvorišču, preko katerega je vodila pot do glavnih vrat, se je raztezala zelenica, ki jo je od glavne ceste ločevala zidana ograja. Na jugozahodni strani stavbe se je do roba terase širil s peščenimi potkami prepleten in z različnim rastlinjem zasajen grajski park, ki ga je ob robu krasila zidana razgledna uta.

Edino preživelo drevo, ki je nekdaj raslo v parku, je mogočen tulipovec, ki je danes, namesto z drevesi, obdan s stavbami in avtomobili.

Stavba je bila od nastanka večkrat predelana. Zadnje večje spremembe je doživela v času 1. svetovne vojne, ko je bila močno poškodovana. Leta 1992 so jo začeli obnavljati, tako da je danes graščina od kleti do podstrešja popolnoma prenovljena.

Obnova graščine po letu 1992

Tolminski muzej danes