Cerkev sv. Duha

Cerkvico sv. Duha so od 1. marca do 1. novembra 1916 gradili vojaki 3. gorske avstro-ogrske brigade. Lokacija je bila zelo premišljeno izbrana, enako oddaljena – približno 2,5 km – od najpomembnejših položajev na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Slemenu in Rdečem robu. Vojaki so se dela lotili z veliko vnemo. Vojna vihra je zajela številne obrtnike in mojstre, ki so radi prispevali svoje znanje za izgradnjo mogočnega spomenika. Tu so prišli do izraza kamnoseki in kovači, mizarji, tesarji, slikarji in krovci. V vojaški suknji je tu služil tudi dunajski arhitekt, scenograf in slikar, nadporočnik Remigius Geyling. Izdelal je načrte za cerkvico in v fresko tehniki izdelal grbe avstro-ogrskih dežel. Nadporočnik Geza Jablonszky je kot vodja gradnje prevzel organizacijo dela. Čez tisoč vojakov je iz več kilometrov oddaljene doline prostovoljno znosilo ves les in ga nato na gradbišču obdelalo.

Secesijska notranjost cerkve

Cerkvica stoji na pobočju, do katere vodijo monumentalne stopnice. Na razgledni točki ob cerkvi je urejena terasa s pergolo. Cerkev je zgrajena na skalnati podlagi. Spodnji del je zgrajen iz blokov kamna, ki so ga vojaki lomili v neposredni bližini. Na mogočnem kamnitem zidu sloni zgornji leseni del konstrukcije. Nad vhodom se dviga zvonik s sončno uro in dvojnim grbom Avstro – Ogrske. Tristrano zaključenemu prezbiteriju sledi pravokotna ladja ter nizka lesena lopa. Na stranskih fasadah in po prezbiteriju so med okni nameščeni grbi dežel monarhije. Na levi strani si sledijo grbi Spodnje Avstrije, Gornje Avstrije, Štajerske, Koroške, Kranjske, Salzburga, Tirolske in Primorske. Na zadnji steni so grbi Šlezije, Bukovine, Galicije in Moravske. Na desni strani si proti izhodiščni točki sledijo grbi Češke, Trsta, Dalmacije, Bosne, Reke, Slavonije, Hrvaške in Ogrske. Pomemben pečat notranjosti daje enotno secesijsko obdelan prostor z ornamentalno poslikavo. Spodnji del prostora je temnejši, zgoraj pa prevladujejo modri odtenki z zlatimi poudarki. Oltar je belo in zlato obarvan. Leseni del oltarja je delo južnega Tirolca Antona Perathonerja. Na hrastovih ploščah, ki se kot listi knjige odpirajo ob stenah ladje, so vžgana imena padlih vojakov, ki so v večini pokopani na vojaškem pokopališču na Ločah pri Tolminu.

Že med vojno je služila dnevnim cerkvenim obredom. Vanjo so se zatekali vojaki, ki so iz bližnjih bojišč odhajali na počitek v zaledje. Tu so se zbirali katoličani, protestanti, judje, muslimani in ateisti. Za nekatere je bil to resnično božji hram, za druge posvečeno mesto, svetišče, kjer so v miru iskali sebe, se predali mislim in vsaj za kratek čas pozabili na vojno.

Poškodbe po potresu leta 1998

Cerkvica sv. Duha je izpostavljena slabim vremenskim razmeram. Ker prevladuje les, je propadanje hitrejše, zato je potrebno stalno vzdrževanje. Dvakrat je bila temeljito obnovljena. Prvič so jo obnovili Italijani, leta 1934, in drugič, v letih 1980 - 1982, Zavod za spomeniško varstvo iz Gorice. Leta 1998 je ta biser poškodoval potres. V celoti so bili obnovljeni stopnišče in zunanji zidovi. O obče človeški simboliki tega izjemnega spomenika priča prav dejstvo, da so si za njegovo ohranitev prizadevali nekdanji sovražniki Avstro-Ogrske; danes pa jo vedno pogosteje obiskujejo pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi.

Cerkvica je ohranila svoj namen. Poleg bogoslužja, ki se ga udeležujejo številni obiskovalci, je postala simbol složnosti in miru. Prav slednje izraža tudi pomenljiv napis na zvoniku: PAX – MIR.