|
|
Pesnik
* 15. oktobra 1844 na Vrsnem
† 24. novembra 1906 v Gorici, pokopan pri sv. Lovrencu
Živel in ustvarjal: v Kobaridu, Braniku, na Gradišču nad Prvačino, v Gorici
Izdaje: Poezije I, Poezije II, Poezije III, Poezije IV
Človeka
nikar! |
V delavnico sem tvojo zrl,
ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoče se življenje,
prerojevanje, prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje,
a smrti nisem uzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
ko pade cvet duhteči roži,
ko iz med dragih mu kater
duha okove v grob položi,
češ: rodni brat mu je umrl!
In -- smrti ni!
|
V delavnico sem božjo zrl,
tam prestvarjanje sem stvari,
a smrti nisem uzrl!
Začetnik moj, ki si me ustvaril,
duha si iskro mi razžaril,
v oklep prsteni jo zaprl -
zakaj, veš ti!
Ko ilnato boš ječo strl,
ne bom umrl!
No duhu poženo peroti,
ki jih iz dola solz in zmot
razvije na skrivnostno pot -
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sončno jasno lice,
obraz ljubezni in resnice!
|
To prst pa prsti izroče
in svet ob noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš -
za kako? Jaz ne vem.
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko - ptico,
katero koli ustvari stvar;
kedor bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti,
človeka - ustvariti nikar! |
|
