Ženske pričeske

Pripomočki za izdelavo ženskih frizur

Skrb za primeren zunanji izgled posameznika je prisotna v vseh zgodovinskih obdobjih in pri vseh družbenih stanovih. Kaže se v kulturi oblačenja, nošenju nakita, skrbi za higieno telesa in urejenosti pričesk.

Pred 1. svetovno so imele ženske dolge lase, ki so jih spletale v eno ali v dve kiti. Pri mlajših deklicah so bili v kite spleteni lasje spuščeni, starejša dekleta in žene pa so jih na zatilju spenjale v kolač ali si jih v obliki svitka ovijale okrog glave. Za spenjanje kit so uporabljale železne, roževinaste ali lesene lasne sponke, ki so jih na Tolminskem imenovali »frkete«. Mlajša, še ne poročena dekleta, so ob nedeljah in posebnih dneh pod svitek zatikala tudi roževinast ali kovinski okrasni glavnik. V kite ovite okrog glave pa so zatikale »haberle«. To so bile dolge lasne igle, okrašene z rdečimi steklenimi jagodami ali iz blaga izdelanimi pentljami »čuškami. Trdo spletene lase so si nekatere utrjevale še s sladkorno vodo, tako da je bila pričeska obstojna čim dlje in da ni mogel noben las prosto plapolati po zraku; v soboto ali nedeljo narejena pričeska je namreč morala zdržati cel teden.

Pred drugo svetovno vojno pa je začela tudi v Posočju uveljavljat nova moda. Pojavile so se prve kratke ženske pričeske, dekleta in žene pa so si že upale ravne lase tudi »zafrleti«. Do valovitega izgleda pričeske so prišle s pomočjo posebnih, na ognju segretih klešč. Tiste, ki klešč niso imele, so mokre ali s sladkorno vodo utrjene lase navijale na lesene ali papirnate  navijalke. Nakodranost so dosegle tudi s spletanjem v več manjših kit, ki so jih nato podrle in tako prišle do podobnega rezultata. Tudi dotlej zapovedano prečo na sredi glave začno med obema vojnama nadomeščati spredaj kratko pristriženi lasje.