Srednji in novi vek - Bivalna kultura in življenje v družini

Zimski večer

Srednji in novi vek - Bivalna kultura in življenje v družini

Zima je kazala svoje ostre zobe in v kratkem času je nasula čez pol metra debelo snežno odejo. Ledena burja je zavijala okrog vogalov hiš, delala velikanske zamete in iskala špranje, kjer se bo splazila v hišo. V izbi so se na topli krušni peči stiskali otroci in si krajšali čas z opazovanjem snežink, ki jih je pred oknom vrtinčilo v divji ples. Mračilo se je že in plamen petrolejke je po stenah risal pošastne sence.

»Igrajmo se kravji rep,« je predlagal nekdo izmed otrok.

»Ja, igrajmo se!«

»Kdo gre po fižolčke?« je vprašal najstarejši.

»Jaz že ne. Sem šla že včeraj,« je rekla sestrica in stresla s kitkama. »Naj gre Gašper.«

»Jaz se ne bom igral,« je zazehal Gašper, saj se mu ni ljubilo s tople peči. V resnici se ni ljubilo nikomur. Raje bi poslušali zgodbe o starih časih, kot na primer tisto, ko je več dni in noči skupaj snežilo. Stara mama je bila takrat še čisto majhna, a se spominja, da je bilo snega toliko, da so ponekod kar skozi okna ven in not hodili.

»Stara mama, povej nam zgodbo o jezeru!« 

Stara mama je za hip odložila pletenje.

»Tisto je bilo v zelo starih časih, mene tedaj še ni bilo na svetu. Takrat je povsod, kjer je zdaj dolina in kjer so polja in vasi, ležala velika voda. Nikjer ni bilo niti toliko zemlje, da bi ljudje lahko zasejali ječmen. Nekega dne pa je v te kraje prišla silno velika, močna žena. Pravijo, da so ji z glave rasli zeleni lasje. Ko je ugledala, koliko vode se je nabralo, je pograbila kramp in z njim vodi prekopala pot skozi hrib. Ko je jezero odteklo, je za seboj pustilo rodovitna polja. Kmalu po tem so se sèm naselili ljudje in še dandanes tukaj živijo njihovi otroci in njihovih otrok otroci.«

Vrata v izbo so se odprla in vstopil je ded. Hukal je v premražene roke, pomežiknil stari mami in zlezel na zapeček.

»V tistih časih si ponoči lahko srečal volkodlake,« je prikimal. »Najhuje od vsega pa je bilo, če te je v roke dobila jaga baba.«

Ded je poznal cel kup strašljivih zgodb. Bolj ko je bilo otroke strah, raje so poslušali in še raje je ded pripovedoval. Tudi zdaj je pričel:

»Bilo je in ni bilo. Če se ne bi zgodilo, tega zdaj ne bi pravil. Včasih so poznali mnogo krajev, kjer je ponoči strašilo. Ko je legel mrak, si plašnejši ljudje niso več upali stopiti iz hiše.«

Otrokom so se oči široko razprle in tesneje so se stisnili drug k drugemu.

»Pravijo, da so se na enem od križišč ob polnočni uri zbirali badamaci. Kot majhne lučke so prileteli iz vseh smeri in če se je kdo ravno tedaj znašel tam, so ga v hipu raztrgali. Potem so se celo uro igrali z njegovimi kostmi. Metali so jih visoko v zrak, ko pa je ura minila, so kosti spet zbrali skupaj in odleteli, od koder so prišli.«

Ded je nekoliko pomolčal in s pogledom premeril učinek svojih besed. Stara mama se je muzala v brado, v deda pa je zrlo nekaj parov široko razprtih, prestrašenih otroških oči.

V večeru je napletel še nekaj zgodb, da je otrokom ledenela kri po žilah in so se še težje odpravili spat. Kaj če jih bo pod posteljo pričakal strah? Kaj če se bo nanje zavalila mora in vso noč skakala po njih, da jim ne bo pustila dihati? Kaj če …?

Nato so se spomnili. Česa le naj jih bo strah, saj je ta na sredi votel, okrog ga pa nič ni!

 


  1. Med bivališči vladarjev in plemičev ter bivališči njihovih podložnikov so obstajale velike razlike. Opiši, kje in kako so živeli prvi in kako drugi.
  1. Od 15. stoletja dalje so se bivalne razmere začele izboljševati. Kako imenujemo največji prostor v kmečki hiši, v katerem se je družina največ zadrževala? Kakšna je bila njegova oprema in čemu je bil namenjen?
  1. Zakaj imenujemo nekdanjo kuhinjo tudi črna kuhinja? Opiši, kako je potekalo kuhanje na odprtem ognjišču in kakšno posodo so pri tem uporabljali.
  1. Učinkovita in primerna hramba pridelane hrane je bila za preživetje družine izredno pomembna. Kje in kako so hranili pobrane pridelke in hrano (žita, zelenjavo, sadje, meso)? Katerim nevarnostim so se pri njihovem spravilu poskušali izogniti?
  1. Kakšne vrste strešne kritine so bile v preteklosti v dolini Soče najpogostejše? Kakšen je bil običajno naklon strehe?
  1. Kje danes še lahko vidimo, kakšna je bila oprema stavb v preteklosti?
  1. Katere so bile glavne značilnosti nekdanjih kmečkih družin? Kaj pomeni ko rečemo, da je v nekdanjih družinah vladala stroga hierarhija?
  1. V revnejših družinah so morali otroci že zelo kmalu oditi od doma in si sami zaslužiti za preživetje. Kje so služili in kakšna dela so opravljali?
Priporočila ob obisku muzeja
V muzeju se trudimo, da vam obisk pri nas ostane v spominu kot prijetno doživetje. Da bo za vse tudi varen, vas prosimo, da spoštujete tukaj navedena priporočila.
Odpiralni čas
Tolminski muzej, stalna razstava

torek - petek: 9h - 16h
sobota, nedelja, prazniki: 13h - 17h
ponedeljek zaprto
zaprto tudi 1. novembra, 24., 25. in 31. decembra ter 1. januarja in ob sobotah, nedeljah in praznikih v januarju
Vstopnina
Tolminski muzej, stalna razstava

posamezniki
odrasli: 4 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci: 3 €
predšolski otroci: brezplačno
družine z otroki do 15 let: 7 €
invalidne osebe
in spremljevalci: brezplačno

skupine
odrasli, upokojenci: 3 €
otroci, dijaki, študenti: 2 €
invalidne osebe: 30 % popust

Tolminski muzej, občasna razstava
odrasli: 2 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci: 1 €
invalidne osebe: 30 % popust

EU kartica ugodnosti za invalide
Facebook
Youtube
RSS