Srednji in novi vek - Bivalna kultura in življenje v družini

Srednji in novi vek - Bivalna kultura in življenje v družini

Zima je kazala svoje ostre zobe in v kratkem času je nasula čez pol metra debelo snežno odejo. Ledena burja je zavijala okrog vogalov hiš, delala velikanske zamete in iskala špranje, kjer se bo splazila v hišo. V izbi so se na topli krušni peči stiskali otroci in si krajšali čas z opazovanjem snežink, ki jih je pred oknom vrtinčilo v divji ples. Mračilo se je že in plamen petrolejke je po stenah risal pošastne sence.

»Igrajmo se kravji rep,« je predlagal nekdo izmed otrok.

»Ja, igrajmo se!«

»Kdo gre po fižolčke?« je vprašal najstarejši.

»Jaz že ne. Sem šla že včeraj,« je rekla sestrica in stresla s kitkama. »Naj gre Gašper.«

»Jaz se ne bom igral,« je zazehal Gašper, saj se mu ni ljubilo s tople peči. V resnici se ni ljubilo nikomur. Raje bi poslušali zgodbe o starih časih, kot na primer tisto, ko je več dni in noči skupaj snežilo. Stara mama je bila takrat še čisto majhna, a se spominja, da je bilo snega toliko, da so ponekod kar skozi okna ven in not hodili.

»Stara mama, povej nam zgodbo o jezeru!« 

Stara mama je za hip odložila pletenje.

»Tisto je bilo v zelo starih časih, mene tedaj še ni bilo na svetu. Takrat je povsod, kjer je zdaj dolina in kjer so polja in vasi, ležala velika voda. Nikjer ni bilo niti toliko zemlje, da bi ljudje lahko zasejali ječmen. Nekega dne pa je v te kraje prišla silno velika, močna žena. Pravijo, da so ji z glave rasli zeleni lasje. Ko je ugledala, koliko vode se je nabralo, je pograbila kramp in z njim vodi prekopala pot skozi hrib. Ko je jezero odteklo, je za seboj pustilo rodovitna polja. Kmalu po tem so se sèm naselili ljudje in še dandanes tukaj živijo njihovi otroci in njihovih otrok otroci.«

Vrata v izbo so se odprla in vstopil je ded. Hukal je v premražene roke, pomežiknil stari mami in zlezel na zapeček.

»V tistih časih si ponoči lahko srečal volkodlake,« je prikimal. »Najhuje od vsega pa je bilo, če te je v roke dobila jaga baba.«

Ded je poznal cel kup strašljivih zgodb. Bolj ko je bilo otroke strah, raje so poslušali in še raje je ded pripovedoval. Tudi zdaj je pričel:

»Bilo je in ni bilo. Če se ne bi zgodilo, tega zdaj ne bi pravil. Včasih so poznali mnogo krajev, kjer je ponoči strašilo. Ko je legel mrak, si plašnejši ljudje niso več upali stopiti iz hiše.«

Otrokom so se oči široko razprle in tesneje so se stisnili drug k drugemu.

»Pravijo, da so se na enem od križišč ob polnočni uri zbirali badamaci. Kot majhne lučke so prileteli iz vseh smeri in če se je kdo ravno tedaj znašel tam, so ga v hipu raztrgali. Potem so se celo uro igrali z njegovimi kostmi. Metali so jih visoko v zrak, ko pa je ura minila, so kosti spet zbrali skupaj in odleteli, od koder so prišli.«

Ded je nekoliko pomolčal in s pogledom premeril učinek svojih besed. Stara mama se je muzala v brado, v deda pa je zrlo nekaj parov široko razprtih, prestrašenih otroških oči.

V večeru je napletel še nekaj zgodb, da je otrokom ledenela kri po žilah in so se še težje odpravili spat. Kaj če jih bo pod posteljo pričakal strah? Kaj če se bo nanje zavalila mora in vso noč skakala po njih, da jim ne bo pustila dihati? Kaj če …?

Nato so se spomnili. Česa le naj jih bo strah, saj je ta na sredi votel, okrog ga pa nič ni!

1. Med bivališči vladarjev in plemičev ter bivališči njihovih podložnikov so obstajale velike razlike. Opiši, kje in kako so živeli prvi in kako drugi.

   Plemiči in vladarji so živeli na utrjenih gradovih, ki so jih do 15. stoletja zaradi obrambnih razlogov običajno gradili na vrhu vzpetin. Prvi gradovi so bili leseni, kasneje pa so bile do več metrov debele grajske stene zidane iz klesanega in lomljenega kamna, ostrešje je bilo leseno. Znotraj grajskega obzidja s štirimi ali več obrambnimi stolpi se je nahajalo več grajskih stavb, namenjenih bivanju ljudi in živali ter skladiščenju živeža in orožja.
   Kmetje in podložniki so prebivali v majhnih, večinoma lesenih bivališčih ob vznožju gradov. Pod eno streho so se pogosto stiskali tako ljudje kot živali. Bivalni prostor je bil opremljen zgolj z najnujnejšim: z mizo in klopmi ter preprostimi ležišči. Hrano so pripravljali  na ognjišču, ki je bilo do začetka gradnje peči edini vir toplote.

2. Od 15. stoletja dalje so se bivalne razmere začele izboljševati. Kako imenujemo največji prostor v kmečki hiši, v katerem se je družina največ zadrževala? Kakšna je bila njegova oprema in čemu je bil namenjen?

   Najtoplejši, najsvetlejši in največji prostor kmečkega doma se imenuje hiša ali izba. V njenem najtemnejšem kotu se je nahajala peč, v najsvetlejšem delu pa lesena miza s klopjo. V izbi je bila lahko tudi postelja in skrinja za spravilo oblačil ter velika lesena mizarska klop, na kateri so moški popravljali in izdelovali kmečka orodja. Izba je torej služila kot jedilnica, spalnica in delavnica, v njej pa so pogosto tudi zaplesali.

3. Zakaj imenujemo nekdanjo kuhinjo tudi črna kuhinja? Opiši, kako je potekalo kuhanje na odprtem ognjišču in kakšno posodo so pri tem uporabljali.

   Kuhinja je bila črna zato, ker hiša ni imela dimnika. Dim je uhajal na prosto skozi lino na stropu ali nad vrati, še večkrat pa kar skozi glavna vrata. Hrano so kuhali v kotlu, obešenem nad ognjiščem, ali v kovinskih in glinenih loncih, položenih na poseben podstavek, ki je stal nad ognjem in je omogočal nemoten dovod zraka ter nadzor ognja. Imeli so tudi posebne posode z zelo dolgimi nogami, ki so jih lahko postavili neposredno nad ogenj. Lahko pa so hrano skuhali tako, da so glineno ali železno posodo potisnili v zakurjeno peč.

4. Učinkovita in primerna hramba pridelane hrane je bila za preživetje družine izredno pomembna. Kje in kako so hranili pobrane pridelke in hrano (žita, zelenjavo, sadje, meso)? Katerim nevarnostim so se pri njihovem spravilu poskušali izogniti?

   Večji kmetje so imeli za spravilo pridelkov več različnih prostorov. Krompir, zelenjavo in sveže sadje so običajno hranili v kleteh, kjer je bilo malo svetlobe, vlaga in temperatura pa sta bili stabilni. Za spravilo žita, moke in suhega sadja pa so morali biti prostori čimbolj suhi in zračni ter zaščiteni tako, da miši, muhe in druge živali niso mogle do njih.  Različne vrste žita so spravljali v velikih skrinjah z več prekati, imenovanih kasoni. V istem prostoru so običajno hranili tudi posušene mesnine ter domače žganje.  Ti prostori, imenovani tudi klet ali kašča, so bili skrbno zaklenjeni ter posebej varovani. Ponekod so v ta namen zgradili posebne stavbe, ki so stale vstran od glavnega poslopja, tako da so jih v primeru požara lažje zavarovali.

5. Kakšne vrste strešne kritine so bile v preteklosti v dolini Soče najpogostejše? Kakšen je bil običajno naklon strehe?

   Na Bovškem in v Trenti so najpogosteje uporabljali lesene skodle, v osrednjem delu doline je prevladovala slamnata strešna kritina, ob zgornjem toku reke Bače pa so ponekod pokrivali tudi s kamnitimi skrlami. Premožnejše meščanske hiše so bile že tedaj pokrite z opečnato streho, ki se je po 1. svetovni vojni razširila na celotno dolino. Na območjih s hujšimi zimami ter tam, kjer so bile hiše pokrite s slamo ali skodlami, so bile strehe zelo strme, tako da je sneg čimprej zdrsel z nje. Kasneje, ko se je začela množičneje uveljavljati opečnata strešna kritina, se je naklon strehe zmanjšal.

6. Kje danes še lahko vidimo, kakšna je bila oprema stavb v preteklosti?

   To lahko vidimo predvsem v muzejih in v drugih objektih, ki so ohranili svojo nekdanjo podobo. Ob zgornjem toku reke Soče so to: rojstna hiša Simona Gregorčiča na Vrsnem, Kosmačeva domačija na Slapu ob Idrijci, črna kuhinja v Robidišču, staro vaško jedro v Breginju, muzej TNP v Trenti, Tolminski muzej in drugi.

7. Katere so bile glavne značilnosti nekdanjih kmečkih družin? Kaj pomeni ko rečemo, da je v nekdanjih družinah vladala stroga hierarhija?

   Družine so imele nekdaj veliko članov, saj so poleg očeta in matere s številnimi otroki pod isto streho običajno bivali še stari starši in neporočene tete in strici, na večjih kmetijah pa tudi najeti hlapci in dekle. Zaradi visoke umrljivosti, ki je bila posledica slabih življenjskih razmer, bolezni in lakote, so številni otroci umrli še preden so odrasli. Glava družine je bil oče, hišni gospodar, v natančno določenemu vrstnemu redu pa so mu nato sledili mama, gospodarica hiše, nato stari starši ter neporočene tete in strici, za njimi pa od najstarejšega do najmlajšega še otroci. Natančno določen položaj, ki ga je zasedal posamezen član v družini (hierarhija) se je kazal tako pri vsakdanjih opravilih kot pri obnašanju; nižje kot si bil na lestvici, manj pravic si imel in slabši je bil tvoj osebni položaj.

8. V revnejših družinah so morali otroci že zelo kmalu oditi od doma in si sami zaslužiti za preživetje. Kje so služili in kakšna dela so opravljali?

   Revni kmečki otroci so hodili za pastirje in pestrne k večjim kmetom. Ko so odrasli, so pogosto svoje delo nadaljevali kot hlapci in dekle. Otroci iz revnejših meščanskih družin so se zaposlovali kot pomočniki in vajenci pri različnih obrtnikih ali kot delavci v rudnikih in tovarnah.