EVROPA PRED ZAČETKOM VELIKE VOJNE – ČAS »OBOROŽENEGA MIRU«

Vojne delajo, povzročajo in začenjajo ekonomska nasprotja, vodijo pa jih svinje, ki se hočejo z njimi okoristiti.
Ernest Hemingway

Evropo in svet so ob vstopu v dvajseto stoletje pretresala številna gospodarska in politična nasprotja ter nerešeni konflikti. Države so, polne nezaupljivosti do svojih sosed, sklepale in razdirale zavezništva ter si s tem poskušale zagotoviti čim boljšo strateško pozicijo. Tekma v industrijskem in kapitalističnem razvoju je namreč terjala »pravičnejšo« razdelitev sveta, narodi večnacionalnih držav pa so se povezovali in organizirali ter zahtevali vedno več pravic. Vse to je rojevalo negotovost in pritajen strah, ki je, podkrepljen s številnimi tehničnimi izumi, povzročil množično oboroževanje ter naglo krepitev vojaških sil.

V Avstro-Ogrski je do povečanega militarizma prišlo po koncu prusko-avstrijske vojne leta 1866. Poraz Avstrije je okrepil razprave o vojaški problematiki, ki je kmalu postala predmet splošnega javnega zanimanja. Prvi pomembnejši in daljnosežni ukrep vlade je bil sprejem novega vojaškega zakona ter uvedba splošne vojaške obveznosti, ki je bila pri Slovencih sprejeta z odobravanjem. Kopičenje vojaštva in širjenje armad je kmalu sprožilo tudi različna pacifistična gibanja in pobude, ki pa niso nikoli prevladale. Med ljudmi je namreč prevladovalo splošno mnenje, da je vojna gonilo napredka, svetovni mir pa zgolj nedosegljiv cilj. Vojna je bila ob koncu 19. stoletja sprejeta in razumljena kot neizbežno civilizacijsko dejstvo, ki omogoča izgradnjo boljšega sveta.

Vzrokov in razlogov za začetek vélike vojne torej ne gre iskati zgolj v zadnjih letih pred njenim izbruhom, ampak že bistveno prej, v cvetočem obdobju »miru in napredka«: V industrijski revoluciji, ki je prinesla veliko materialnih koristi, obenem pa porušila dotedanja razmerja moči in povzročila prerazporeditev dobrin, ki niso bile več namenjene zgolj ozki skupini ljudi. V strukturi tehnološko razvite, v socialnem pogledu pa neverjetno arhaične evropske družbe, polne nerešenih nacionalnih vprašanj. In ne nazadnje, v nakopičenem vojaštvu in vojni moči. »Aparat, ki je v enem mesecu štirim milijonom vojakov v začetku julija 1914 priključil še dodatnih šestnajst in pod zemljo spravil že nekaj deset tisoč vojakov, preprosto ni mogel nastati čez noč. Nastajati je začel že davno pred spopadom.«1

1 (O. Luthar: O žalosti niti besede, 2000)