VOJNE SE BIJEJO ZA OBLAST IN DENAR, vendar pa gredo mladi, ki v vojnah ubijajo in umirajo, vanje zaradi besed, zaradi poezije, zaradi retorike, ki jih zapelje in pripravi do tega, da tvegajo življenje in se poženejo v smrt.
Javier Cercas

Vojna propaganda je eno izmed pomembnejših vojnih sredstev. Njena naloga je, da z ustvarjanjem skupinske identitete in domoljubja pri ljudeh spodbudi zaupanje v vodstvo ter njene odločitve, na drugi strani pa kolikor je mogoče očrni nasprotnika in izniči njegova nasprotna propagandna prizadevanja. Z uvedbo časopisov in drugih množičnih medijev je vojna propaganda postala pomemben sestavni del slehernega večjega vojaškega aparata ter danes vedno bolj velja, da se »vojn ne dobiva s puškami, temveč s peresom oziroma mediji«.

Z ustvarjanjem in usmerjanjem javnega mnenja se ne obvladuje zgolj vojska, ampak predvsem civilno prebivalstvo, ki je za organizacijo vojaškega aparata ter potek spopadov še kako pomembno. Sredstva, ki se jih poslužujejo vojni propagandisti, se naglo spreminjajo in postajajo vedno bolj prefinjena, raznolika ter premišljena. Najmočnejši propagandni stroj je v času prve svetovne vojne v Evropi nedvomno ustvarila Anglija, pomembno moč propagande pa so prvi odkrili in v času Bismarckove vladavine začeli uporabljati Nemci. Glavno propagandno orodje so bili časopisi, propagandni letaki, razglednice in druge tiskovine, pri navduševanju ter novačenju vojakov za vojno pa so imele pomembno vlogo predvsem različne manifestacije in drugi javni nastopi. Propagandisti so za svoje namene najemali cenjene in poznane pisce, slikarje ter glasbenike, ki so s svojimi stvaritvami poskušali doseči in prepričati čim širše množice. Pri tem so večinoma igrali na najintenzivnejša čustva – na ljubezen in sovraštvo, sovražnika pa prikazovali v najslabši luči ter z obilico stereotipov.