INTIMNI SVET VOJAKA

Okoli nas je zdaj zavladala tišina. Na žalost je to pomenilo, da smo spet začeli razmišljati – na žalost zato, ker je ta sposobnost s seboj prinesla tudi obup, grozo in strah pred smrtjo.
Hans Pölzer

Čeprav je intima posameznika znotraj mogočnega vojaškega aparata, v katerem prevladuje skupinski duh in podrejenost skupnosti, nepomembna ter na zadnjem mestu, je ta seveda obstajala. Vsak vojak si je znotraj neosebnega in brezimnega vojaškega sistema ustvaril lastni intimni svet, ki mu je omogočal ohranjanje človečnosti, kolikor toliko zdrave pameti ter povezanost z vzporednim civilnim življenjem in družino, ki je živela daleč stran od strelskih jarkov.

Časa in idealnih priložnosti za pobeg iz vojne resničnosti ni bilo veliko, zato so se sčasoma mnogi povsem prepustili vsakodnevnemu toku vojaških obveznosti ter opravil, »izklopili pamet in srce« in postali »idealen vojaški stroj«. Številni pa so temu na različne načine vendarle poskušali ubežati. Najpogostejši način je bilo dopisovanje s svojci in prijatelji, branje časopisov ter knjig, molitev, mnogi so v daljših obdobjih miru ali najhujših osebnih stiskah začeli pesniti in pisati dnevnik. Ko jim je bilo najbolj hudo, so si pred odhodom v boj dajali tolažbe in poguma s še zadnjim pogledom na fotografijo ljubljenih oseb ali zgolj s poslovilnimi mislimi, ki so jih sami pri sebi namenili najdražjim. Mnogi so se v teh primerih obrnili na boga in s pomočjo vere poskušali sprejeti usodo, ki jim je bila namenjena.

Stiska in strah pred smrtjo ter težkimi poškodbami, kljub vsakodnevnemu soočenju s svojo ali tujo smrtjo, običajno ni izginila in se je v valovih pojavljala v zavesti slehernega vojaka. Ti med sabo o smrti, strahu in ubijanju običajno niso govorili, če pa vendarle so, so to počeli s pomočjo cinizma ter črnega humorja, ki je omogočal varno distanco in brezosebnost. Tudi v dnevnikih in pismih svojcem natančnejših osebnih opisov čustvenih stanj, povezanih s smrtjo in ubijanjem ni veliko. Razlogov za to je več: od cenzure, ki je preprečevala tovrstno pisanje, samocenzure, s katero so vojaki preprečevali dodatno širjenje strahu in zgražanja med svojci, do nezmožnosti ubesedenja tesnobe ter grozot, s katerimi so bili soočeni. Te so bile za številne prehudo breme, ki ga niso več prenesli in so zato zblazneli ali doživeli zgolj kratkotrajnejši psihični šok, mnogi so si v stiski sami vzeli življenje.