ŽIVLJENJE V ZALEDJU SOŠKE FRONTE

Videl sem mnogo pomanjkanja, mnogo gorja. Posebno med revnejšimi sloji, ki nimajo denarja, da bi drago plačevali razna živila, ki se jih že zelo s težavo dobi. Ubogi ljudje! Posebno pa še – otroci.
Franc Rueh

Čeprav posledicam vojne ni mogel uiti nihče, razmere vendarle niso bile za vse enake. Prebivalci, ki so se po letu 1915 znašli v neposredni bližini soške fronte, so lahko njen najbolj kruti obraz spremljali iz neposredne bližine in jo brez olepšav občutili na lastni koži. Številni kraji od Bovca do Tolmina so se po umiku avstro-ogrskih vojakov na bližnje vrhove Julijskih Alp znašli pod italijansko oblastjo in so bili povsem ali delno izpraznjeni. Enako se je godilo tudi vasem, ki so ostale na avstrijski strani. Širša območja ob frontni črti so bila preplavljena z vojaštvom in so postala zaledni vojaški centri. Na vseh lažje dostopnih in kolikor toliko uporabnih mestih ob glavnih prometnih poteh so zrasla vojaška naselja s skladišči, nastavitvenimi objekti, bolnišnicami, hlevi, pekarnami ter drugimi vojaškimi poslopji, različne vojaške službe pa so zasedle tudi številne zasebne sobe in hiše.

Vojaštvu so se kmalu pridružili še številni begunci ter občinski in deželni uradi, ki so do odprtja soškega bojišča delovali v krajih v neposredni bližini frontne črte. Sobivanje civilnih prebivalcev in vojakov je prinašalo številne nevšečnosti in probleme, mnogim pa tudi koristi ter priložnosti za dodaten zaslužek in boljše preživetje. Ženske so se pri vojski zaposlovale kot perice, kuharice in bolničarke, moški so služili s prevozništvom, različnimi obrtnimi dejavnostmi, pa tudi s prodajo lesa, živali in drugih izdelkov. V vseh zalednih krajih je močno cvetela tudi gostilniška dejavnost ter oddaja sob, za katere so vojaki radi ter tudi dobro plačevali. Bivanje v neposredni bližini bojišča oziroma vojaških enot pa je bilo kljub nekaterim ugodnostim, vendarle polno nevarnosti in tegob. Vojska je zasedla in uničevala najboljše travnike ter polja, vojaki so s sabo prinašali spolne in druge kužne bolezni, kradli in zapeljevali so domača dekleta. Med civilisti se je širila prostitucija, raznovrstno kupčevanje, prostaško obnašanje in popivanje. Ob vsem tem pa so bili ljudje neprestano izpostavljeni še obstreljevanju in smrtni nevarnosti. Kljub velikokrat nemogočim pogojem jih je večina vendarle vztrajala na svojih domovih. Obdelovali so polja, hodili k maši, v šolo, se poročali, zabavali in družili ter tako vsaj ob prekinitvah spopadov poskušali živeti normalno življenje.

Podobno kot ljudje na avstrijski strani fronte so živeli tudi tisti pod italijansko upravo. Italijani so namreč ob zasedbi vsaj formalno obdržali vse dotedanje organe upravljanja in oblasti, poleg teh pa uvedli še številne nove službe ter urade. V Kobaridu je nastal sedež novoustanovljenega Političnega okraja Tolmin, od koder so Italijani upravljali celotno zasedeno območje od Bovca do Tolmina. Uradovalni jezik je postala italijanščina, kar je bilo za ljudi seveda velika ovira. Že zelo kmalu so začeli po vaseh organizirati tudi italijanski šolski pouk, vse z namenom, da pridobijo ljudi in narede zasedena območja čim bolj Italijanska. Številni begunci z obeh strani Soče, ki niso bili preseljeni v notranjost Italije, so se naselili predvsem v Breginjskem kotu. Tu je v že sicer skromnih in tesnih hišah naenkrat bivalo podvojeno število ljudi oziroma predvsem veliko žensk, starcev ter otrok. V Kobaridu in na okoliških poljih pa so zrasla obsežna vojaška naselja, od koder so odhajali vojaki na bližnja bojišča v krnsko pogorje.


Kobarid je bil edini večji kraj v Zgornjem Posočju, ki ni bil izpraznjen in je ostal skoraj nepoškodovan. Takoj po odprtju soške fronte so ga zasedli Italijani in ga spremenili v center upravljanja zasedenega ozemlja. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Kobarid je bil edini večji kraj v Zgornjem Posočju, ki ni bil izpraznjen in je ostal skoraj nepoškodovan. Takoj po odprtju soške fronte so ga zasedli Italijani in ga spremenili v center upravljanja zasedenega ozemlja. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Kmalu po začetku soške fronte je bila železniška postaja Most na Soči zaradi bližine bojišča močno poškodovana. Železniški promet je tako po Baški grapi do konca vojne potekal le do Podmelca. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Kmalu po začetku soške fronte je bila železniška postaja Most na Soči zaradi bližine bojišča močno poškodovana. Železniški promet je tako po Baški grapi do konca vojne potekal le do Podmelca. (Arhiv Tolminskega muzeja)
V vsakem večjem zalednem centru so bili občasno ali redno zaposleni tudi civilisti. Na fotografijah so perice, ki so bile zaposlene v vojaški pralnici na Slapu ob Idrijci. (Zasebna zbirka Vilme Pavić)
V vsakem večjem zalednem centru so bili občasno ali redno zaposleni tudi civilisti. Na fotografijah so perice, ki so bile zaposlene v vojaški pralnici na Slapu ob Idrijci. (Zasebna zbirka Vilme Pavić)