Andrej Jermol: Slike

Andrej Jermol v okviru izpisovanja tolminske, tako samorastniške kot akademsko izobražene likovne pripovedi, sodi med tiste ustvarjalce, ki negujejo likovni rokopis sloneč na tradicijah evropskega in slovenskega Likovnega krajinarstva. Skozi zgodovino likovne umetnosti so ga udejanjali na severu brata van Eyck, Peter Breugel,v Angliji Turner, v Franciji plejada slikarjev, ki se je združevala v okviru barbizonske šole (plain air). Na Slovenskem so krajinarstvo v 19. stoletju kot samostojno slikarsko zvrst utemeljili Pernhart, Karinger ter brata Šubic in v 20. stoletju impresionisti, Vesnani in mnogi drugi. Andrej Jermol pa kot nadarjen, mlad deček, ki je pri sebi vedno imel košček papirja in svinčnik, tega seveda ni vedel. Niti mu ni bilo v dobi odraščanja dano, da bi se s slikarstvom, njegovo zgodovino, tehnikami in zvrstmi dodobra seznanil. Takorekoč edini, ki je njegove sposobnosti opazil, jih cenil in vzpodbujal, je bil profesor risanja na tolminski osnovni šoii, tolminski slikar, krajinar in odličen akvarelist, Rudi Kogej. Kogej je bil za mladega Jermola vse do zrelejših let edini učitelj in so- govornik. Od njega je vpijal širno znanje s področja likovnega snovanja. čeravno je bil tisti čas Tolmin še bolj oddaljen od središč likovnega dogajanja kot danes, pa se je Jermolova nuja po likovnem izpovedovanju krepila. Ni se opredelil zgolj in samo za krajinarstvo. V svojih najintimnejših slikarskih uricah se je poizkušal tudi v portretiranju, tako v svinčniku kot olju. A vendarle so krajinske vedute vseskozi ostajale prioritetne.

Z ustanovitvijo Društva slikarjev amaterjev Tolminske 1974. leta, h kateremu je veliko pripomogel tudi sam, so se Jermolu ponudile možnosti za iizobraževanjen pogostejše predstavitve slikarskega dela. Kot eden od organizacijskih vodij društva si je prizadeval za popularizacijo Ijubiteljske likovne ustvarjalnosti. V Tolminu, zamejstvu in širšem Primorskem so si skorajda vsako leto sledile društvene razstave, na katerih je bil Jermol le redko pogrešan. V zadnjih letih, ko ima na voljo več časa, pa se slikanju še intenzivneje posveča. Jermol neguje likovni rokopis, ki ga približuje opredelitvi za realistično sozvočje. Svoje krajinske vedute realizira v okviru realistično plastične likovne govorice s pretehtano zgrajeno kompozicijo ter izrazito koloristično metodiko. Nič ne nastane naključno, saj pri slikanju vedno stoji za definiranim motivom in natančno izdelanim konceptom. Skica, oziroma zgradba slike, zarisana s svinčnikom, običajno nastaja v naravi. Temu sledi ateljejska obravnava, ki bi ji morda našli pendant v Ažbetovem akademizmu. Izbrani motiv želi povzeti povsem veristično v formalnem, oblikovnem, in kolorističnem oziru. Slikarski izziv avtorju predstavlja svetloba, ki se občasno močno intenzivira in lazurna prosojnost vodnih tokov Tolminke, Idrijce in Soče. Za svojo priljubljeno tehniko slikanja si je Jermol izbral klasična sredstva. Platno, čopič ter vse pogosteje lopatico in oljne barve. Slikana pripoved avtorjevega opusa je podana z zanesljivimi potezami čopiča, ki se občasno opazneje mehčajo in privedejo do pastoznejšega nanašanja barve z lopatico. Vendar ga barvna vznesenost ne zanese v hedonizem in barva ne dominira. V Jermolovem krajinskem slikarstvu so vsi likovni atributi v sozvočju, najsi slikar odstira pogled na strnjeno tolminsko vasico, sledi obrežju reke ali ko se obrne k okoliškim planinam. Jermolovo slikarsko razmišljanje je povsem vpeto v slogana, ki si ju je zamislil kot moto razstave v Tolminskem muzeju:“De b' naše wadice astale device in ahranma liepe naše wasice”

Tolmin, 5.maja 2000
Maja Jerman Bratec