Godba, zaigraj!

Na razstavi predstavljamo meščansko gardo iz Novega mesta in redke, a dragocene gardine predmete, ki jih hrani Dolenjski muzej Novo mesto. To so fotografije, spominska vpisna knjiga iz leta 1865, suknjič, čaka in zastava iz leta 1875.

Meščanska garda oziroma mestna straža je bila prostovoljno združenje meščanov, ki so skrbeli za red in varnost ter premoženje meščanov. Mestna straža se je postopoma organizirala v stoletjih od ustanovitve Novega mesta leta 1365 dalje. Tedaj še ni bilo državno organizirane policije ali vojske, ki bi opravljala te naloge, zato so meščani sami poskrbeli za varovanje. Garda je bila vojaško organizirana. Smeli so nositi uniforme in orožje. V Novem mestu je bilo v 19. stoletju vključenih v meščansko stražo povprečno med 80 in 100 članov, vendar je tedaj že izgubljala svoj prvotni pomen, zato je svoje delovanje usmerjala predvsem v vzdrževanje godbe in sodelovanje na javnih prireditvah. Leta 1919 je bila garda razpuščena.

Vse zasluge za razvoj godbe v Novem mestu smemo pripisati meščanski gardi. V začetku so zaradi strumnega korakanja potrebovali vsaj bobnarje. Sčasoma se je v 19. stoletju število glasbenikov povečalo in novomeška godba je postala redni spremljevalec družabnih prireditev v mestu. Vsako leto so sodelovali na procesiji Sv. Rešnjega telesa in praznovanju rojstnih dni avstrijskih cesarjev. Prav tako so z godbo sodelovali na prireditvah, ki so jih organizirala novomeška društva (narodna čitalnica, sokolsko društvo, gasilsko društva itd). bodisi kot nastopajoči, še bolj pogosto pa kot glasbeniki, ki so igrali po končanih prireditvah za ples.

Osrednji predmet na razstavi je zastava novomeške garde iz leta 1875, ki jo je gardi poklonil avstrijski cesar Franc Jožef II. Zastava je dvostranska z izredno bogato vezenino. Na eni strani je izvezen novomeški grb s podobo ustanovitelja Novega mesta Rudolfa IV. Habsburškega, na drugi pa avstrijsko-cesarski dvoglavi orel. Cesarica je bila botra ob blagoslovitvi zastave in je gardi poklonila dva napisna trakova. Slovesnost blagoslovitve je trajala tri dni ob prisotnosti gard iz Kostanjevice in Krškega. Novo mesto so očistili, razsvetlili s svečami in baklami in okrasili z zelenjem, zastavami in tristo transparenti s primernimi verzi. Z malo domišljije si lahko predstavljamo slikovitost te prireditve v mestu, ki je bilo še vedno v mejah Krkinega okljuka.

Zahtevno konserviranje zastave so opravili v delavnici Pokrajinskega muzeja na Ptuju. Razstavo dopolnjuje glasbena kulisa, ki jo izvaja KUD Mestna godba Novo mesto, ki je naslednica nekdanje gardine godbe.

Razstavo, publikacijo, vabilo in plakat je oblikoval arhitekt Tomaž Levičar.
Avtorica razstave je kustodinja Dolenjskega muzeja Majda Pungerčar.

ZGODOVINSKI ODMEV TOLMINSKE GODBE

Razstava prikaže dolgoletno tradicijo delovanja godbe na pihala v Tolminu. Ta je skozi različna obdobja doživljala svoje vzpone in padce.

Prvi zametki godbe v Tolminu segajo v leto 1882. Pobuda in želja po ustanovitvi »muzikalnega društva« v Tolminu je bila izražena že konec leta 1881. Namen društva je bil »gojiti petje in umetno godbo«. Poleti 1883 je domača godba, pod vodstvom učitelja Frančiška Kovačiča, že igrala po tolminskih ulicah. Kmalu je vlogo kapelnika na posebno povabilo prevzel Čeh Paček. Godba je štela 40 članov, od teh 28 z lastno uniformo ter 12 članov začetnikov. Igrali so na raznih prireditvah, veselicah in plesih. Po smrti kapelnika Pačka je vodenje godbe prevzel Franc Jug, za njim pa prvi klarinetist. Število članov godbe se je počasi zmanjševalo in godba je počasi usihala. Leta 1903 je popolnoma prenehala delovati. Instrumenti so bili darovani gasilskemu društvu.

Po letu 1903 je vrzel deloma zapolnila vojaška godba na pihala. Najprej so se Tolminci srečali z avstrijsko vojaško godbo. Poleg igranja na vojaških prireditvah je vojaška godba vsako nedeljo dopoldne priredila krajši koncert v glavnem parku sredi trga. Po prvi svetovni vojni se je težnja po obnovitvi domače godbe večkrat ponovila in za krajši čas se je leta 1921 orkester ponovno osnoval. Veliko glasneje in pogosteje je za časa italijanske oblasti igrala italijanska vojaška godba. Ob osvoboditvi maja 1945 pa je po tolminskih ulicah igrala partizanska godba.

Leta 1950 je bila tolminska godba na pihala ponovno aktivirana in štela je 15 članov. V okviru Pevsko-glasbenega društva Tolmin jo je osnoval učitelj Tone Knap, vlogo kapelnika pa je prevzel Stane Tušar. Igrali so na instrumente raznih tipov, ki so jih prevzeli od okrajnega sindikata v Tolminu in so bili dediščina italijanske vojske. Ko so mladi začeli odhajati na služenje vojaškega roka niso uspeli najti nadomestnih članov in kmalu so prenehali z vajami. Želja po delovanju godbe pa je bila še vedno prisotna. Za kratek čas je tudi ponovno oživela. Leta 1962 pa je bilo Pevsko-glasbeno društvo ukinjeno in imetje predano Glasbeni šoli.

Tretje obdobje delovanja tolminske godbe se je pričelo leta 1979, ko je bil sklican ustanovni občni zbor, ki se ga je poleg kapelnika Franca Žižmonda udeležilo 23 članov. Nastal je orkester Delavska godba na pihala Tolmin. Prvi predsednik je bil Viktor Golob. Godba je postala nepogrešljiva na različnih prireditvah in proslavah. Konec leta 1983 se je društvo preimenovalo v Delavski pihalni orkester Tolmin. Orkester se je številčno krepil in pridobival na kakovosti. Leta 1988 je godbo prevzel kapelnik Oton Konjedic. Največji polet je tolminska godba doživela s priključitvijo Glasbeni šoli Tolmin v letu 1997. Godba se je preimenovala v Kulturno društvo Pihalni orkester Tolmin. Hkrati deluje kot kulturno društvo in orkester Glasbene šole Tolmin. Vodenje orkestra je prevzel akademski glasbenik, Miloš Rijavec. Orkester veliko nastopa doma in gostuje tudi v tujini.

Razstavo in vabilo je oblikoval Marko Grego. Avtorica razstave je mag. Damjana Fortunat Černilogar.