Keltskih konj topot – najdišče Bizjakova hiša v Kobaridu

Jože Brunčko, likovni pedagog iz Radelj ob Dravi, je na način, prijazen do obiskovalcev, v besedi, sliki in kostumu ter s pomočjo replik arheoloških predmetov z različnih evropskih najdišč, poskusil rekonstruirati življenje Keltov v mlajši železni dobi

V tednu, ko smo praznovali kulturni praznik, je Tolminski muzej odprl novo občasno razstavo Keltskih konj topòt: najdišče Bizjakova hiša v Kobaridu.Arheološka zgodba novega najdišča, poimenovanega po domačem imenu na Gregorčičevi ulici 19, se je začela odvijati 23. junija 2010, ko so se v žlici gradbenega stroja pokazali prvi železni in bronasti predmeti. Območje znotraj gradbenega izkopa je za kratek čas zasedla skupina arheologov, ki je najdišče raziskala. Čeprav je bil del najdišča natančno raziskan, se njegova razlaga strokovnjakom še vedno izmika. Kljub temu pa so nekatera dejstva neizpodbitna.

Arheološke raziskave so odkrile zakop več konj, posamezne kosti drugih živali, med kostmi in pod njimi pa je bilo različno keltsko orožje in vojaška oprema, deli konjske oprave ter posamezni predmeti osebne noše. Večina najdb je povezanih s keltskimi konjeniki, nekaj predmetov (na primer železen srp, železova žlindra, bakrova talina in lončenina) pa je znotraj tovrstnega zakopa težje razložljivih.  

Z odkritjem in razstavo je povsem na novo ovrednotena prisotnost Keltov v Posočju, tega bojevitega ljudstva, ki je zaznamovalo mlajšo železno dobo velikega dela Evrope, od Španije in Francije do Britanskega otočja, srednjeevropskega prostora in Male Azije. V Sloveniji smo do tega trenutka Kelte glede na raziskano materialno kulturo 3. in 2. stoletja pr. n. št. prepoznali na Štajerskem, Dolenjskem in v osrednji Sloveniji, medtem ko je današnja zahodna Slovenija v tem času živela v starejšeželeznodobni tradiciji in so bili keltski sledovi izredno redki.

Še vedno ostaja odprto vprašanje, kdo so bili in od kje so prišli »kobariški« Kelti. Možne odgovore na to vprašanje je na odprtju razstave nakazal tudi slavnostni govornik dr. Andrej Gaspari z Ministrstva za kulturo, sicer arheolog z velikim znanjem s tega področja.

Arheološko najdišče je predstavljeno kar znotraj ene same vitrine, in to v naravni velikosti. Podlago v vitrini daje risba tlorisa raziskanega prostora, ki prikazuje odkrite živalske kosti ter najdbe. Najdiščna dokumentacija je ustvarjalcem razstave omogočila, da so lahko najdbe v vitrini položene tako, kot so ležale znotraj zakopa v času odkritja.

Razstavo bogati devet panojev, katerih podobo je ustvarila Ana Hawlina. Tolminski muzej pa je ob pomoči Ministrstva za kulturo in Občine Tolmin ob tej priložnosti izdal tudi slovensko-angleški katalog na 78 straneh, ki je hkrati vodnik po razstavi in podaja pregled kobariške arheološke krajine ter mlajše železne dobe v Posočju. Katalog s trdimi platnicami in ličnima ilustracijama Tine Volarič so oblikovali v podjetju Gaya Cerkno d.o.o.

AVTORJA RAZSTAVE IN KATALOGA: Miha Mlinar, Teja Gerbec
ANALIZA ŽIVALSKIH KOSTNIH OSTANKOV: Borut Toškan
KONSERVACIJA IN RESTAVRIRANJE: Jože Lorber
RECENZENTA: Dragan Božič, Mitja Guštin
RISBE: Nataša Grum, Teja Gerbec
ILUSTRACIJE: Tina Volarič
FOTOGRAFIJE: Marko Grego, Tomaž Lauko, Teja Gerbec, Miha Mlinar
LEKTORIRANJE SLOVENSKEGA BESEDILA: Špela Mrak
OBLIKOVANJE RAZSTAVE: Ana Hawlina
OBLIKOVANJE KATALOGA: Gaya Cerkno
TISK PANOJEV IN VABILA: Arttech Nova Gorica
IZVEDBA: Tolminski muzej, zanj Damjana Fortunat Černilogar
FINANČNA PODPORA: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Občina Tolmin