Nove Zanke svetolucijske uganke

Atiški sovji skifos, najden ob zaščitenih arheoloških raziskavah na Mostu na Soči 2001

Arheološko razstavo posvečamo svetolucijskemu župniku Tomažu Rutarju (1804 – 1877), prvemu zbiratelju arheološkega bogastva na Mostu na Soči.

Kraj sodi med najkompleksnejša arheološka najdišča na območju jugovzhodnih Alp s skoraj neprekinjeno poselitvijo od pozne bronaste dobe do danes. V stoletju in pol arheoloških raziskav je bilo odkritih kar 7000 prazgodovinskih in rimskih grobov, stavbne ostaline iz bronaste dobe, skoraj 40 hišnih temeljev iz starejše železne dobe, tri mlajšeželeznodobne hiše, devet rimskih objektov in zgodnjesrednjeveška lončenina.

Pestrost arheološkega Mosta na Soči, z vedno novimi zankami ene – svetolucijske uganke, predstavljajo tudi eksponati iz različnih arheoloških obdobij in mikrolokacij, izkopani ob zaščitnih raziskavah Tolminskega muzeja med leti 1999 in 2001.

Arheološke raziskave so v kraju na sotočju Soče in Idrijce v zadnjih treh letih potekale na obeh bregovih Idrijce. Na osončenem, desnem bregu so si prebivalci že v pozni bronasti dobi uredili svoja bivališča, pravi razcvet stavbne kulture pa je izpričan v starejši železni dobi (800 – 400 pr. Kr.), ko je naselje bilo center posoške halštatske skupnosti. Zadnje naselbinske raziskave Tolminskega muzeja leta 2001, na ledini Maregova guna in na griču Štulčev kuk nad naseljem, tako le še potrjujejo dejstvo o izjemnosti stavbne dediščine, kontinuiteti naselitve in velikem območju starejšeželeznodobne poselitve.

Na levem bregu Idrijce, na območju grobišča, je Tolminski muzej zakopal že leta 2000. Na ledini Repelc smo raziskali trideset žganih grobov iz obdobja zadnjih pet stoletij pred n. št., ki dokazujejo, da so staroselci na levem bregu Idrijce pokopavali še v času, ko so prišleki, Rimljani, že uredili »svoje« grobišče izven naselbine na desnem bregu Idrijce. Z zaščitnimi arheološkimi raziskavami na območju prazgodovinskega grobišča smo nadaljevali tudi v letu 2001, ko smo na Pucarjevem robu odkrili nadaljnjih 31 halštatskih grobov, ki so kazali glavne značilnosti svetolucijskega pokopa.

Najimenitnejši razstavni predmet je zagotovo grška pivska skodelica, skifos, odkrita v najbogatejšem žarnem grobu s Pucarjevega roba. Sovji skifos ali glaux, katerega oblikovna značilnost je kombinacija horizontalnega in vertikalnega ročaja, je bil izdelan na lončarskem vretenu, v grški rdečefiguralni tehniki,in premazan s temnosivim firnisom. Celotna površina trupa je okrašena s prizorom sove, katero z obeh strani obdajata oljčni vejici. Sova je kot središčna figura z glavo obrnjena proti gledalcu, medtem ko je njen trup obrnjen na levo. Prizor se ponovi na obeh straneh posodice. Ta tip skifosa uvrščamo v čas sredine 5. stol. pr. Kr.. Najdba je na našem prostoru edinstvena, najbližje primerjave zanj dobimo na območju spodnje padske nižine.

Razstava prikazuje tudi grobne najdbe mlajšeželeznodobne idrijske skupine in materialne ostaline rimske vladavine ob sotočju Soče in Idrijce. Prikaz Novih zank zaključujeta slabo izdelani zgodnjesrednjeveški lončeni posodi z Repelca, ki sta prvi dokaz za staroslovansko selišče na Mostu na Soči ob koncu 7. ali začetku 8. stol. n. št..

Povezanost Mosta na Soči z arheologijo je bila prisotna že ob koncu 19. stol., ko sta tu raziskovala Tržačan Marchesetti in Dunajčan Szombathy, izrazita pa je bila tudi v 70. in 80. letih 20. stoletja, letih pilotskih raziskav arheologa Draga Svoljšaka v raziskovanju halštatske naselbine. Mostarska zemlja skriva v svojih nedrjih še marsikatero zanko, kar so potrdile tudi raziskave Tolminskega muzeja v letih 1999, 2000, 2001 ter najnovejše, leta 2002.

Avtor razstave: Miha Mlinar, Tolminski muzej
Oblikovanje: Ana Hawlina

Ob razstavi je izšel razstavni katalog, v katerem so opisani posamezni razstavljeni predmeti ter predstavljena zgodovina arheoloških raziskav na Mostu na Soči od začetkov v 19. stoletju do danes.