Poglejte, kako so štmani

Revija noš treh folklornih skupin se je odvijala na prenovljenem trgu pred Tolminskim muzejem

V Tolminskem muzeju je bil prvi teden letošnjega maja posvečen oblačilni kulturi. Pod skupnim naslovom »Poglejte, kako so štmani!« se je v dveh dneh zvrstilo več dogodkov, s katerimi smo želeli javnost podrobneje predstaviti pražnjo nošo nekdanjih Tolmincev in jih seznaniti z izdelavo oblačil za tri domače folklorne skupine.

Začetki raziskav oblačilne kulture na Tolminskem segajo v devetdeseta leta, ko je začela Rafaela Dolenc, umetniška vodja folklorne skupine Razor iz Tolmina, načrtno proučevati nekdanji oblačilni videz kmečkega prebivalstva na Tolminskem. V letih od 1990 do 1992 je skupaj s hčerjo, akakdemsko slikarko Jano Dolenc, obiskala 36 vasi in izprašala okrog 140 informatorjev ter nabrala številne fotografije, s pomočjo katerih je bilo nato moč ugotoviti, kako so bili naši predniki nekdaj oblečeni. Jana je na podlagi pripovedi, slikovnega materiala in redkih, še ohranjenih kosov oblačil, noše na licu mesta tudi skicirala. V dveh letih intenzivnega dela na terenu so tako nastali bogati terenski zapiski s kroji in skicami ter okrog 150 barvnih risb noš z območja občin Bovec, Kobarid in Tolmin.

Zbrano rokopisno in slikovno gradivo danes hrani Tolminski muzej. Javnosti pa so izsledki raziskave najlažje dostopni v obsežni monografski publikaciji z naslovom Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na Tolminskem, ki jo je, ob finačni podpori Ministrstva za kulturo, leta 1999 izdala Občina Tolmin. Rafaela Dolenc je namreč že v prvih letih svojih raziskav k sodelovanju pritegnila tudi etnologinjo dr. Marijo Makarovič, vodilno strokovnjakinjo za področje oblačilne kulture na Slovenskem in avtorico številnih knjig te vsebine. Že zbrano gradivo je Makarovičeva dodatno strokovno obdelala in dopolnila ter ga skupaj s kroji in izredno povednimi barvnimi risbami Jane Dolenc objavila v omenjeni knjigi. Ta prinaša poleg podrobnih opisov posameznih kosov oblačil tudi informacije o posebnostih oblačilne kulture na posameznih območjih treh obsoških občin (Trenta in Bovško, Breginjski kot in okolica Kobarida, okolica Tolmina, Baška grapa, Šentviška planota in Trebuško) ter o različnih materialih, iz katerih so bila nekdanja oblačila sešita.

Drug, prav tako pomemben rezultat proučevanja oblačilne kulture pa so bila nova oblačila, ki so si jih na podlagi izsledkov, dali sešiti člani folklorne skupine Razor. Dotlej so bili namreč oblečeni v tako imenovano »narodno nošo«, ki je bila sešita po vzoru nekdanjih društvenih oblačil iz obdobja pred in med obema vojnama in je bila zgolj približen posnetek nekdanjih oblačil ljudi v Posočju. Leta 1992 so člani folklorne skupine prvič nastopili v novih pražnjih oblekah kakršna so nosili Tolminci do in delno tudi še po 1. svetovni vojni. V začetku so oblekli le nekaj parov plesalcev, kasneje pa so, skupaj z večanjem števila članov, fond noš postopoma dopolnjevali. Folklorna skupina Razor ima tako danes za svoje nastope na razpolago 18 ženskih in 15 moških kompletov oblačil.

Tudi člani folklorne skupine Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše, ki deluje od leta 1995, so kmalu ugotovili, da k predstavljanju domačih plesov sodijo tudi primerna oblačila. Leta 2000 sta zato šivilji Cvetka Hozjan in Darja Vončina dobili nalogo, da ob strokovni pomoči dr. Marije Makarovič sešijeta oblačila, ki bodo čim vernejši odraz nekdanje noše na območju Trebuše. Največji problem na katerega sta pri tem naleteli so bili kroji ter predvsem nabava primernega blaga, ki ga je danes na trgu zelo težko dobiti. Ob pomoči koordinatorke Mojce Pirih sta zastavljeni cilj uspešno dosegli in izdelali oblačila za osem parov plesalcev ter za tri godce. Obleke, ki so jih izdelali, pa jim danes ne pomagajo zgolj pri njihovih folklornih nastopih; s pridom jih uporabljajo tudi pri nastopih dramske skupine ter na drugih kulturnih in turističnih prireditvah, ki jih pripravljajo.

Zadnja je za primerna oblačila poskrbela po stažu najstarejša, po članstvu pa najmlajša folklorna skupina na Tolminskem. Folklorna skupina Ivan Lahranar s Šentviške planote je namreč s svojo dejavnostjo začela že daljnega leta 1957. Leta 1969 so si s pomočjo pisatelja Franceta Bevka nabavili prva oblačila v katerih so nato plesali skoraj 30 let. V devetdesetih letih so jih dopolnili z nakupom gorenjskih noš, v katerih pa so lahko plesali le gorenjske plese, zato so se leta 2003 dokončno odločili, da poskušajo zbrati sredstva za izdelavo oblačil, v katerih bodo lahko primerno predstavljali tudi domačo plesno dediščino. Tudi oni so na pomoč poklicali dr. Makarovičevo, ki jim ni odrekla nesebične strokovne pomoči in predvsem še kako potrebne moralne podpore. Zbiranje denarja, iskanje primernega blaga ter nato šivanje oblačil namreč zahtevajo ogromno denarja, požrtvovalnosti in dela, ki se ga gledalci, ki opazujemo plesalce pri njihovem nastopu, večinoma ne zavedamo. Za izdelavo 8 moških kompletov (hlače, srajca in telovnik) je na primer šivilja Polona Hvala Mrak porabila kar 165 ur strojnega in 120 ur ročnega dela. V 7 ženskih oblek pa je Verenka Testen iz Poljubinja vložila 185 ur ročnega in okoli 200 ur strojnega dela. Za nabavo novih oblačil, pokrival in obutve je tako folklorna skupina Ivan Laharnar doslej porabila okoli 2.350.000,00 Sit, kljub temu pa noše še niso popolne, saj manjkajo še nekateri manjši, predvsem vezeni oblačilni dodatki.

Prav zaradi ogromnega dela, ki je bilo potrebno za izdelavo primernih oblačil ter prizadevnosti in požrtvovalnosti vseh, ki so pri tem sodelovali, smo se v Tolminskem muzeju, skupaj z Zvezo kulturnih društev Tolmin in Javnim skladom za kulturne dejavnosti odločili, da ta obsežen, več desetletij trajajoč projekt proučevanja oblačilne kulture in izdelave primernejših oblačil, podrobneje predstavimo širši javnosti. Poleg tega smo tako pri nastajanju knjige, kot pri izdelavi oblačil za zadnji dve folklorni skupini, sodelovali in pomagali tudi delavci muzeja. V naši zbirki namreč, poleg bogatega slikovnega in pisnega materiala hranimo tudi okrog 300 kosov oblačil in oblačilnih dodatkov iz različnih obdobij. Na podlagi teh so bili izdelani kroji posameznih oblačil, šivilje so si lahko natančno ogledale, kako je bila obleka sešita, originalni kosi oblačil pa so nam bili v pomoč tudi pri določanju vrste blaga in pri izbiri primernih oblačilnih dodatkov.

V dveh dneh se je na prireditvi pod skupnim naslovom Poglejte, kako so štmani! zvrstilo več manjših dogodkov. V četrtek 5. maja smo na muzejski delavnici Šivanje po starem, pod mentorstvom gospe Marte Košuta iz Trsta, predstavili stare načine vezenja in šivanja, različne vrste tkanin ter oblačilne značilnosti posameznih območij. V soboto zjutraj smo prireditev nadaljevali z okroglo mizo na kateri smo skupaj z gostjo dr. Marijo Makarovič, predstavili pomen in zgodovino raziskav oblačilne kulture na Tolminskem. Poleg tega smo poskušili osvetliti tudi številne dileme in probleme, s katerimi se srečujejo raziskovalci in izdelovalci oblek ter plesalci, ki v njih nastopajo. Temu delu prireditve smo dali naslov Noša ni samo obleka, je več kot to. Popoldanski del se je nadaljeval z drugo delavnico z naslovom Počesane kot nekoč, na kateri sta dijakinji Tina in Anja, ki hodita na frizersko šolo v Ljubljano, pod mentorstvom Matre Košuta in Marije Makarovič izdelovali pričeske, kakršne so nekdaj krasile glave naših prednic. Zakluček prireditve pa je bila uro trajajoča revija noš, ki se je odvijala na pisti pred Tolminskim muzejem. Člani vseh treh folklornih skupin so vlogo plesalcev zamenjali z vlogo manekenov in predstavili svoja oblačila, na katera pri plesu, ponavadi nismo tako pozorni. Predstavitev je bila dopolnjena z branim besedilom ter glasbeno spremljavo za katero je poskrbela domača skupina Dednina, na koncu pa so člani vseh treh folklornih skupin tudi prvič supaj zaplesali.