Rajko Žbogar: Soča, najlepše dekle

Izrazni fotograf Rajko Žbogar je samonikel ustvarjalec. Poleg fotografije se ukvarja s karikaturo, medaljerstvom, kiparstvom in oblikovanjem. Podobno kot večina sodobnih avtorjev je zaznamovan s konceptualizmom, ki že stoletje daje prednost ideji pred umetniško močjo likovnega dela. Vendar mu ustvarjalna domišljija, izrazna moč in tehnično znanje omogočajo celovite izvedbe, ki ne potrebujejo kritiške utemeljitve.

Soča za avtorja ni reka, ampak žensko bitje. Razstava je nastajala iz treh pramenov: spremljanje boginje na njeni poti, ilustriranje pesmi Soči pesnika Simona Gregorčiča, in umetnikovo doživljanje smaragdne lepotice. Vsi pa na moči še pridobijo, če jih združimo v enotno Pesnitev o Soči. Rajko Žbogar s prekrivanjem posnetkov ter vrtenjem in zumiranjem fotografskega aparata med osvetlitvijo iztrga gledalca iz stvarnosti in ga popelje v domišljijske svetove, ki so prežeti s svojsko poetiko. Povečave velikega formata so kopirane na platno. Avtor jih napne preko lastno izdelanih okvirjev tako, da se ogrodja ne vidi in ne omejuje slikovnega polja, ki svobodno prehaja v okolje, se pogovarja s sosednjimi fotografijami in nas neubranljivo posrka vase. Poleg Soče nastopajo soška postrv, solkanski most, Krn, hlapon, cvetice, topovska cev, bodeča žica, Kanal, dlani s prsti in seveda ženske figure z najrazličnejšimi atributi, tudi s krvavordečo vlečko in skrivenčenimi prsti.

Vsa razstavljena dela so na visokem izvedbenem nivoju. Razdelimo jih lahko v tri skupine. Prva se zadovolji z lepoto. Druga ima razumsko zasnovana gnezdišča likovnega delovanja. Tretja skupina je iztrgana iz podzavesti. Bruha življenje, ki ni vedno lepo. Po vsebini, izvedbi in gigantski umetniški moči nima primere v slovenski izrazni fotografiji.

Rafael Podobnik,
mojster fotografije FZS in platinasti odličnik FIAP