Tolminsko mostišče

Odprtje razstave

23. maja 1915 je Italija napovedala vojno dotedanji zaveznici Avstro-Ogrski. Ta dogodek je imel za prebivalce Posočja dolgotrajne posledice. Z odprtjem soške fronte so se znašli na dveh različnih bregovih. Mnogi so bili pregnani iz svojih ognjišč, tisti, ki so ostali, pa so se morali prilagoditi novim razmeram.

Prav v letošnjem maju po svetu potekajo slovesnosti ob 60.letnici konca druge svetovne vojne, v Posočju pa se spominjamo in z raznimi dogodki beležimo tudi 90.letnico pričetka prve svetovne vojne ob Soči. Prebivalci Posočja so jo nedvomno doživeli drugače kot tisti v daljnem zaledju. In še danes se v občini Tolmin srečujemo z dediščino te vojne. Nanjo nas opozarjata pokopališči na Ločah in v Modrejcah ter nemška kostnica pri Tolminu.

Spomin na soško fronto je v Posočju močneje zaživel v 90.ih letih preteklega stoletja. Leta 1996 je bilo ustanovljeno Društvo Peski, leta 2001 Društvo Mengore. Prvo se je trudilo obnoviti spomenik na Peskih in urediti ter omogočiti dostop do kapele v kaverni na Mrzlem vrhu, drugo pa je uredilo krožno pot po dediščini soške fronte na Mengorah. Poleg društev je v občini Tolmin tudi kar nekaj zasebnih zbirk z dediščino soške fronte.

Na razstavi smo se spomnili padlih vojakov na soškem bojišču ter civilnih žrtev vojne v Posočju. Neizprosen boj, tako branilcev kot napadalcev, je na tolminskem mostišču terjal visok davek.

Razstavo smo poimenovali Tolminsko mostišče. Pod tem imenom pojmujemo vzpetine na desnem bregu Soče, zlasti Mengore in Cvetje. Tolminsko mostišče se je v ožjem smislu končalo z vasjo Dolje na severu in s Tolminskim Lomom na jugu. Zajemalo je 2,5 km širok pas ozemlja. Razstava ne obravnava posameznih soških bitk in se izogiba obravnavi z vojaško taktičnega vidika. Opozori pa na posamezne odseke bojišč kot so območja Mrzlega vrha, Mengor in kote 588, ki so terjala številne žrtve.

Udeležencev vojne ni več med nami, njihova pripoved je z njimi zamrla. Ohranila pa so se zapisana osebna pričevanja v obliki korespondence, dnevnikov in zapisanih spominov. Tudi te smo vključili v razstavo saj so kljub dejstvu, da je vojne grozote težko opisati, prav taki opisi najbolj objektivna pričevanja.

Prebivalci, ki so bili v vojno morijo dobesedno vrženi brez možnosti izbire, pa so prav v vojni zapuščini po njej našli vir zaslužka. Domačini so po vojni po nekdanjem bojišču pobirali različen material. Še danes lahko ponekod vidimo gospodarska poslopja krita s pločevino iz časa prve svetovne vojne. Tako orožje kot tudi druge predmete so domačini pogosto predelali v predmete, ki so po vojni služili koristnejšim namenom. Na primer: iz oficirskih sabelj ali bajonetov so izdelali nože, iz potisnega tulca je nastal lonček ali pa karbidovka…

Žal pa so neeksplodirana sredstva terjala tudi precej nedolžnih življenj in tragičnim zgodbam smo v Posočju priča še danes.

Skoraj devetdeset let po koncu vojne je vojne zapuščine na nekdanjem bojišču občutno manj. Mogoče je tudi dovolj dolga oddaljenost od dogodkov na soškem bojišču prispevala k vedno globlji želji posameznikov, da so svoje proste ure namenili raziskovanju naše polpretekle zgodovine. Želja po raziskovanju je marsikoga spodbudila k urejanju zasebnih zbirk in teh na tolminskem ni malo. Tudi to nas je spodbudilo, da k sodelovanju povabimo člane društva Peski in lastnike zasebnih zbirk iz ožje tolminske. Čeprav Tolminski muzej v svoji zbirki hrani tudi predmete iz prve svetovne vojne, smo za razstavo uporabili predvsem predmete iz zasebnih zbirk, ki so redki, izjemni ali imajo za seboj neko pripoved.

Na razstavi so prvič prikazani tudi nekateri arhivski viri, ki jih hrani Tolminski muzej ter kopije arhivskih dokumentov iz tujih arhivov. Na panojih predstavljeno slikovno gradivo je bilo med posameznimi zasebnimi zbiralci zbrano prav za to priložnost in kar nekaj je takih, ki jih poznajo le redki.

Eksponate so posodili: Miloš Hrast, Ivan Rutar, Peter Kogoj, Valentin Mazora, Bojan Pisk, Franci Primožič, Vladi Cvek, Štefan Konec, Mali vojni muzej Bohinjska Bistrica (Gorenjski muzej) in župnijski urad Tolmin.

Ob razstavi je bil izdan katalog tudi z nemškim in italijanskim prevodom.

Avtorica razstave in kataloga: mag. Damjana Fortunat Černilogar
Strokovni sodelavec ter oblikovalec razstave in kataloga: Marko Grego