Valentin Oman: Ecce Homo

Razstava je nastala v organizaciji Tolminskega muzeja in Mavrične hiše.

Valentin Oman je rojen 14. 12. 1935 v Štebnu / St.Stefan pri Beljaku. Leta 1958 je maturiral na Plešivcu / Tanzenberg. V letih od 1958 do 1962 je študiral pri profesorici Hildi Schmid-Jesser na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju ter je leta 1963 končal še specialko za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Imel je veliko osebnih razstav, sodeloval pa je tudi na mnogih skupinskih predstavitvah v Avstriji, Sloveniji, po Evropi in drugod po svetu. Prejel je številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada (1980), nagrado Riharda Jakopiča (1997) in veliko nagrado na piranskem Mednarodnem slikarskem ex-temporu (1969). Leta 1997 je prejel naziv častnega doktorja univerze v Celovcu. Ob njegovi 70 letnici mu je država Slovenija podelila Zlati red RS za zasluge za življenjsko delo na področju likovne umetnosti in za prizadevanja za enakopravnost slovenskega jezika na Koroškem, avstrijski kancler Schüssel pa ga je odlikoval z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost 1. razreda. Njegova dela so na ogled v pomembnih nacionalnih zbirkah v Avstriji, Sloveniji in drugod. Živi in dela na Dunaju in v Bekštanju / Finkenstein na Koroškem.

Anamarija Stibilj Šajn o Omanovih delih:
Valentin Oman s svojo prepoznavno stilno in motivno opredelitvijo zaznamuje slovenski in avstrijski likovni prostor ter suvereno vstopa na svetovno likovno prizorišče. Njegov ustvarjalni impulz je elementaren, tehnološko samosvoj in inovativen, večplasten in vselej ubran v dialog med slikarskim in grafičnim. Za številnimi nanosi, heterogenimi materiali in pristopi bivajo tudi večplastne, globoko sporočilne vsebine, tiste, ki so sicer prisotne že od začetkov človekovega samozavedanja, a aktualno zanimive in vznemirljive še danes. Zaupane so figuralnim likom, človeku, slikarjevemu spremljevalcu in pripovedovalcu resnic o večnih analogijah življenja: o usodi in usojenosti, o bivanju in minevanju, o tostranstvu in onostranstvu, o končnem in neskončnem, o časovno omejenem in večnem, o telesni minljivosti in duhovnem trajanju.
Omanovi ljudje so zaznamovani z bolj ali manj stilizirano telesno formo, silhuetno nakazani, konkretno prepoznavni ali pa mistično odmaknjeni, le v fragmentih asociativni. So enoviti, homogeni ali pa predstavljeni v telesno načeti formi, za katero pa ostaja likovna in duhovna trdnost. Vedno so dominantni, celo veličastni »ujetniki« svečanega, najpogosteje vertikalno orientiranega ozkega slikovnega polja. Zdi se, da na njem lebdijo, da se za trenutek spokojno zaustavljajo na svojem življenjskem potovanju.
Artikulirani so z neštetimi črtnimi linijami in barvnimi sledmi, sestavljeni v čvrst zapredek, v živo likovno tvarino, zdaj jasnih, celo ostrih, nato subtilnih, palimpsestno učinkujočih, sublimnih potez. Ob »grafičnem« karakterju njegovih del pa ni zanemarljiva niti vloga barv. Čeprav je barvna lestvica premišljeno skopa, povsem asketska, je hkrati izjemno sugestivna in simbolno pomenljiva. Z njo avtor že a priori vzpostavlja barvno tih in zadržan, s posebno atmosferičnostjo preplavljen bivanjski prostor, ki dodatno naglasi vsebinsko podstat njegovih junakov.
Slikarju s svojimi odgovori uspeva aktualizirati preteklost, minevanje spreminjati v večno trajanje, ter se nenehno ustvarjalno sprehajati med tostranstvom slikovne površine in onostranstvom njegove misli, med otipljivo snovnostjo in duhovnimi dimenzijami svojih stvaritev. In zdi se, da imajo njegove ustvarjalne sledi takšno moč, da preženejo strah pred zavedanjem minljivosti življenja. V njih je namreč skrit vitalni naboj, ki konstruira forme najrazličnejših človeških likov, ljudi, ustvarjenih za večno (likovno) življenje.

Bivajo tukaj in zdaj, z mislijo na žlahtno patino preteklosti in na nedorečeno, enigmatično prihodnost.