Vihar sovražen svet pretresa

Člana Društva 1313 iz Bovca na odprtju razstave 13. 6. 2014

Leta 2014 se spominjamo dogodkov izpred stotih let, ko se je z atentatom v Sarajevu zavrtelo kolesje zgodovine, ki ga pred vojno ni bilo več moč ustaviti. Pričela se je prva svetovna vojna, ki je zaznamovala Evropo, njene sledi pa so vidne še danes.

Z razstavo, ki je nastala na pobudo umetnostnega zgodovinarja Huseina Sejka Mekanovića iz Bosne in Hercegovine, pripravila pa jo je mag. Damjana Fortunat Černilogar, želimo tudi v Tolminskem muzeju opozoriti na morijo, ki je pred stotimi leti posegla v življenja ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi. Hkrati pa tudi na povezovalne momente, ki so bili med Slovenci in prebivalci Bosne in Hercegovine prisotni že pred letom 1914. Dokumentirana prisotnost Slovencev v Bosni in Hercegovini namreč sega že globoko v srednji vek. Kranjski vojaki in plemiški častniki avstrijske vojske, pa tudi gozdarji in rudarji so delali v Bosni že pred avstro-ogrsko zasedbo in priključitvijo Bosne, po okupaciji leta 1878 pa se je število priseljenih Slovencev še povečalo.

Po vstopu Italije v vojno leta 1915, z odprtjem novega – soškega bojišča so se tudi ljudje v Posočju soočili z vojno od blizu, kar je njihovo življenje povsem spremenilo. Avstro-ogrski vojaki, pripadniki različnih narodnosti, pa so se znašli na njim nepoznanem ozemlju ob Soči. Tudi enote iz Bosne in Hercegovine so bile napotene na soško bojišče. Leta 1916 so prišli avstro-ogrski vojaki iz mostarskega četrtega pehotnega polka (BH IR 4). Bosansko-hercegovski vojaki so zbujali strahospoštovanje. Od drugih vojakov so se razlikovali po značilnem naglavnem pokrivalu, fesu. Zaradi njihove vztrajnosti, vzdržljivosti, potrpežljivosti in hrabrosti so jih pogosto pošiljali v najhujše boje in jim nalagali najtežje naloge, kar se je odražalo v eni najvišjih smrtnosti med polki avstro-ogrske vojske. Drugi bosansko-hercegovski polk s sedežem v Banja Luki, na soški fronti je sodeloval v zadnji soški bitki, je prejel kar 42 odlikovanj za hrabrost.

Razstava preko fotografskega gradiva, umetniških del slikarjev in kiparjev,  ki so kot avstro-ogrski vojaki ustvarjali na soškem bojišču, ter s predmeti prikaže pripadnike bosansko-hercegovskih enot ter opozori tudi na trajne sledi, ki so jih zapustili v Posočju. Te nas na čas prve svetovne vojne spominjajo še danes.

Različne narode, katerih predniki so se bojevali na soškem bojišču, danes povezuje preteklost, grobovi številnih padlih vojakov, pokopanih na vojaških pokopališčih in v kostnicah v Posočju, ter dediščina, ki se ohranja v zasebnih in javnih muzejih ter urejenih muzejih na prostem. Številni potomci vojakov, ki so se bojevali na soški fronti, se vračajo v Posočje, na območja nekdanjega bojišča.

Ob 100-letnici »velike vojne« mnogi načrtujejo številne dogodke tako v Sloveniji kot drugje po svetu in najbrž bo v letih 2014–2018 pogosto izrečena želja »Nikoli več vojne!«. Vendar žal mir ni samoumeven, na to nas opozarjajo spopadi na številnih žariščih po svetu. 

Pred kratkim je bila na spletu objavljena misel, da smo se iz zgodovine naučili samo to, da se nismo nič naučili. Tudi zato je potrebno opozarjati na »veliko vojno« in njene posledice ter učiti mlade o naši preteklosti. Razstava želi prav to. Dotakne se atentata v Sarajevu 28. junija 1914, prikaže bosansko-hercegovske enote in njihove posebnosti, predstavi umetnike in njihova dela, nastala na soški fronti, izpostavi Log pod Mangartom z najlepšim spomenikom iz obdobja 1. svetovne vojne in zadnjim počivališčem padlih avstro-ogrskih vojakov ter opozori na cerkvico sv. Duha v Javorci, najlepši sakralni objekt in spomenik, zgrajen leta 1916.

Avtorica razstave: mag. Damjana Fortunat Černilogar    
Oblikovanje: Polona Zupančič

Gradivo za razstavo so prispevali: Tolminski muzej, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodna galerija, Goriški muzej, Mirko Kurinčič, Miloš Domevšček, Janko Vončina, Damjan Prelovšek, Husein Sejko Mekanović