Življenje ob Železni cesti
Sto let Bohinjske proge
20.10.2006 - 31.01.2007
Z razstavo ŽIVLJENJE OB ŽELEZNI CESTI se Tolminski muzej pridružuje praznovanju stoletnice Bohinjske proge. Z bogatim slikovnim in drugim gradivom je v treh prosotrih podrobneje predstavljen čas gradnje proge ter spremembe, ki jih je ta prometna povezava prinesla v kraje na Tolminskem. Razstava je nastala v sodelovanju z Železniškim muzejem v Ljubljani, na njej pa je, polega gradiva slovenskih muzejev in privatnih zbiralcev, prvič v celoti predstavljeno bogato fotografsko gradivo iz obdobja gradnje proge, ki ga hranijo potomci vodilnega nadzornika del na odseku med Podbrdom in Novo Gorico, ing. Ambrosa Putza iz Beljaka.
Avtorica razstave in urednica istoimenskega spremanega kataloga je Karla Kofol, za oblikovno podobo je poskrbel Marko Grego.
STO LET! ČASTITLJIV IN SPOŠTOVANJE ZBUJAJOČ JUBILEJ.
Ljudi, ki so gradili ali zgolj spremljali gradnjo Bohinjske proge, že dolgo ni več. Redki so tudi njihovi potomci, ki so zrasli ob progi in jim je bila železnica glavna pot v svet ter dobrodošel in dostikrat celo edini vir zaslužka na domačem pragu. Za večino ljudi tretje in četrte generacije, ki danes žive ob progi, pa je »železna cesta«, ki se vije mimo njihovih domov, le še samoumeven del njihovega vsakdana. Malo ali skoraj nič več jih ne veže nanjo. Vsakdanjik krajev ob progi namreč že dolgo časa ni več uravnan po ritmu, ki ga je nekdaj določal tok vlakov. Življenje v dolinah Bače, Idrijce in Soče danes teče po povsem drugih in drugačnih poteh, ki se železnice le še poredko dotaknejo.
Stoletno življenje Bohinjske proge je torej podobno življenju človeka. Veselju ob prvi novici, da nameravajo tudi po ozkih dolinah Tolminske zgraditi železniško progo, so sledila številna pričakovanja in napovedi. Rojenice in sojenice so rojevajočemu se otroku prerokovale predvsem vse dobro, kljub temu pa je bilo tu in tam vendarle slišati tudi marsikatero manj prijetno napoved njegove usode. Številne, tako dobre kot slabe prerokbe, so se uresničile že v času gradnje proge. Kraje so preplavili številni delavci in povsem spremenili dotedanje življenje.
Otvoritev proge je bila velik dogodek, o katerem se je veliko pisalo in govorilo. Njeni graditelji, botri in drugi pomembni ljudje so pač morali ob novorojencu razporediti razmerja moči in oblasti ter mu s tem določiti njegovo nadaljnjo pot. Navdušenje nad novo železniško progo, ki je povezala Primorsko z Gorenjsko, je v prvih letih njenega življenja presegalo vsa pričakovanja. Potnikov se je trlo, obrtniki, izletniki in turisti so napolnili prej odmaknjene doline, rasle so nove hiše, trgovine in gostilne, prej težko dostopen zaslužek ni bil več tako velik problem. Vsega lepega pa je bilo kmalu konec. Proga, ki se je imela za svoj obstoj zahvaliti gospodarskim, v veliki meri pa predvsem vojaškim krogom Avstro-ogrskega cesarstva, je morala sprejeti odgovornost, ki ji je bila položena v zibko in zaradi katere je bila speljana prav skozi dolino Bače in ne po kateri izmed drugih predvidenih tras. Uspešno je prestala preizkušnjo, vendar je bila cena visoka. Utrpela je številne poškodbe, zaradi katerih si še dolgo časa ni opomogla. Še huje pa je bilo, da je bila z določitvijo novih državnih mej za dolgih 27 let pretrgana na dva dela in je tako zgubila večino svojega prvotnega gospodarskega in prometnega pomena.
Kljub temu je bila Bohinjska proga za življenje ljudi ob njej še vedno izrednega pomena. Nudila jim je dober zaslužek ter jim odpirala pot v svet. Bila je gospa v najboljših letih, ki je okrog sebe radodarno širila blagostanje in izpolnjevala poslanstvo, ki so ji ga namenili njeni novi gospodarji. Kot vojaška veteranka je, kljub številnim novim ranam, ponosno prestala tudi drugo svetovno vojno. Novo državo je dočakala z letečim zanosom in polna novih upov na boljšo in drugačno prihodnost. Ponovno je prevzela pomembno vlogo povezovalne poti osrednjih evropskih držav s tržaškim pristaniščem, vendar ne za dolgo, saj so velik del njenega tovornega prometa kmalu prevzele druge železniške proge. Še kako živ pa je bil v letih po osvoboditvi potniški promet. Bližina železniške proge je omogočala ljudem dnevne migracije v šolo in v tovarne na Jesenice, v Anhovo in v Gorico. Ob progi so se razvijali industrijski obrati, ki so omogočali ljudem obstanek v teh, od glavnih središč oddaljenih krajih. Kljub temu pa je prav železniška proga mnogim omogočila in olajšala pobeg iz teh ozkih dolin v bolj obetavne kraje daleč proč od doma.
Z leti sta tako ostareli bohinjski lepotici moč in vpliv vedno bolj slabela. Nanjo so počasi pozabili tako tisti, ki jih je dolga leta hranila, kot tudi mnogi, ki bi zanjo, že po službeni dolžnosti, morali zgledno in redno skrbeti. Danes je stara gospa tako rekoč v pokoju. Čeprav se kljub burnemu življenju in častitljivi starosti še zelo dobro drži in nam ponuja številne možnosti sodelovanja, z njo, izgleda, ne vemo kaj početi. Z veliko lepih besed se je spomnimo ob njenih večjih življenjskih praznikih, zares obiščemo in posvetimo pa se ji le redko, pa še to večinoma zgolj zato, da nam popestri nedeljski izlet. Brezbrižno in polni nekega novega zagona, ki ni iz njenega časa, jo puščamo samo in zapuščeno ter se premalo zavedamo, da bi bilo naše življenje brez nje, najbrž precej drugačno, kot je danes.
torek - petek: 9h - 16h
sobota, nedelja, prazniki: 13h - 17h
ponedeljek zaprto
zaprto tudi 1. novembra, 24., 25., 26., 30. in 31. decembra ter 1. in 2. januarja in ob sobotah in nedeljah v januarju in februarju, razen 8. februarja
posamezniki
odrasli 5 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci 4 €
predšolski otroci brezplačno
družine z otroki do 15 let 10 €
invalidne osebe
in spremljevalci brezplačno
skupine
odrasli 6 €
otroci, dijaki, študentje, upokojenci 5 €
invalidne osebe 30 % popust
Tolminski muzej, občasna razstava
individualni ogled brezplačno
voden ogled (vsaj 10 oseb) 3 €
invalidne osebe: 30 % popust

Celoletna vstopnica za šolarje 10 €