Cerkev Marijinega vnebovzetja
Podmelec
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja stoji na izpostavljeni ravnici na zahodnem robu vasi. V gotskem slogu je bila najverjetneje zgrajena med 14. in 15. stoletjem in bila kasneje večkrat predelana. Najprej je bil prenovljen oziroma zvišan prvotni prezbiterij. V drugi polovici 18. stoletja so bila zamenjana gotska okna, ladji so bili dodani pilastri, prizidano je bilo preddverje in napravljen kor, tako da je dobila cerkev povsem baročni značaj. Baročno zasnovo ima tudi glavni kamniti oltar, katerega osrednji del je kip Marije z Jezusom pozno gotskega stila. V cerkvi sta nekdaj stala še dva stranska oltarja, ki sta bila kasneje odstranjena. Zadnjo večjo spremembo je cerkev doživela konec 19. stoletja, ko ji je bila prizidana nova zakristija.
Največja zanimivost cerkve so nedvomno notranje stenske poslikave. Poleg slikarije J. Seljaka iz leta 1899, ki se nahaja na svodu ladje, in fresk v prezbiteriju so bila po letu 1996 pod ometom odkrita še štiri nova freskovna polja. Posebno pozornost zbujata poslikavi levo in desno ob vhodu v osrednji daritveni prostor, prezbiterij. Na eni strani je prikazan podzemeljski svet strahot in dogajanje v peklu, na drugi pa poslednja sodba. S pretresljivo grotesknostjo, izjemno sugestivnim in nekoliko karikiranim izrazom ter izrednim občutkom za upodabljanje čoveškega telesa in njegovega čustvovanja so naslikani prizori, ki delujejo kot opomin in svarilo bogaboječemu človeku pred njegovim prihodom pred božje obličje. Ob večji freski na levi strani je vidna tudi v klasični metodi naslikana manjša freska, na kateri je upodobljen prihod Sv. Duha. Zasnovana je v renesančnem duhu in ne prinaša toliko prvinskosti kot sosednji slikariji iz istega obdobja.
Čeprav je na spodnjem robu ene izmed fresk mogoče razbrati letnico 1718, mnenja strokovnjakov o njihovem nastanku še vedno niso enotna. Prav tako brez dodatnih raziskav še ni mogoče datirati fresk, ki krasijo slavoločni zid med prezbiterijem in ladjo. Glede na dosedanja odkritja pa je gotovo, da poslikave v prezbiteriju, čeprav so datirane enako kot tiste v ladji, niso delo istega avtorja.
