Simon Rutar Zgodovina(r) Tolminskega

Anton Gregorčič

Politik, kulturni delavec in duhovnik je bil rojen 02. 01. 1852 po domače pri Podkletnikovih na Vrsnem. Umrl je 07. 03. 1925 v Gorici, pokopan pa je v Štandrežu pri Gorici.

Šolanje je pričel pod vikarjem J. Červom v domači župniji Libušnje. Od novembra 1859 je šolanje nadaljeval v Gorici. Bil je sprejet v deški samostan. Dokončal je normalko, klasično nemško gimnazijo in maturo z odliko (1863-1871) ter nato stopil v goriško bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 10. 01. 1875. Sprva je deloval kot duhovni pomočnik pri romarski cerkvi na otoku Barbana, nato pa nadaljeval študij na Dunaju, kjer je 17. januarja 1879 promoviral za doktorja bogoslovja. V šolskem letu 1878/79 je predaval filozofijo v goriškem centralnem bogoslovju ter bil hkrati kaplan pri sv. Ignaciju na Travniku. Julija 1881 je postal profesor dogmatike in fundamentalke v goriškem bogoslovju, kjer je predaval tudi filozofijo.

Tudi javno političnemu življenju je posvečal veliko pozornosti. Leta 1880 se je vključil v politično društvo Sloga, prevzel spomladi 1882 upravo, jeseni pa uredništvo društvenega glasila Soča in jo vodil v letih 1882-87 in 1888-89. Leta 1883 je prišel v odbor Sloge in postal njen tajnik. Leta 1885 je sprejel mesto podpredsednika v Doliacovem katoliškem društvu. Konec leta 1885 je prišel v goriške deželnozborske klopi, kjer je mandat ohranil tudi po razpadu Avstro-Ogrske, najprej kot poslanec slovenskega veleposestva (1885-89), potem kmečkih občin Tolmin-Bovec-Cerkno (1890-1913) in ponovno veleposestva (od 1913). Leta 1890 je bil izvoljen za predsednika Sloge. Kot deželni in državni poslanec se je vneto potegoval za narodnostne, kulturne in gospodarske koristi goriških Slovencev, na Dunaju pa je zagovarjal tudi splošne slovenske narodne interese. V deželnem zboru je opravljal številne službe: bil je namestnik deželnega odbornika, deželni odbornik, namestnik deželnega glavarja in član raznih odsekov. Med prvo svetovno vojno se je z deželnim odborom umaknil na Dunaj (1915), kjer je skrbel za goriške begunce, nato se je preko Celja (1918) spet vrnil v Gorico (1919) in še deloval kot deželni poslanec do ukinitve deželne avtonomije (1923).

Tudi v državnem zboru je bil vztrajen borec za enakopraven položaj Slovencev, za uveljavitev uradovanja v slovenskem jeziku itd. Nekaj časa je bil član Hohenwartovega kluba, leta 1917 pa je vstopil v Jugoslovanski klub in podpisal Majniško deklaracijo.

Svoje politično prepričanje je javnosti tolmačil v listih, ki jih je vodil oziroma v njih sodeloval: Soča (1882-89; 1892-99), Nova Soča (1889-92), Gorica (1899-1914), Primorski list (1901-14), Goriški list (1914).
Izredno skrb je kazal za slovensko šolstvo v Gorici. Leta 1883 je dal tudi pobudo za ustanovitev prvega slovenskega otroškega vrtca v Gorici. Leta 1885 je dosegel odprtje prvega razreda zasebne slovenske dekliške ljudske šole. Leta 1897 je bilo ustanovljeno društvo Šolski dom, ki je prevzelo Slogine zavode 1898 in jih istega leta preselilo v novozgrajeno poslopje Šolskega doma. Soustanovil in vodil je kar nekaj otroških vrtcev. Ustanovil in do smrti vodil je Narodno tiskarno (1899), Goriško matico (1920), Narodno knjigarno (1920).

Pomembne so njegove zasluge na gospodarsko-socialnem področju. Leta 1882 je bil med ustanovitelji Slovenskega bralnega in podpornega društva in ga od leta 1884 do 1901 vodil tudi kot predsednik.
Leta 1883 je botroval ustanovitvi prvega slovenskega denarnega zavoda v Gorici Goriške ljudske posojilnice. Bil je pobudnik in predsednik Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev.

24. decembra 1977 je bila Antonu Gabrščku odkrita na rojstni hiši na Vrsnem spominska plošča, kip pa v Novi Gorici.

Povzeto po: Primorski slovenski biografski leksikon, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1979