Poštni rog

Poštni rog

Poštni uradi so bili nekdaj pomembne ustanove, ki so poleg posredovanja pisem, časopisja in paketov skrbeli tudi za prevoz ljudi. V Tolminu je poštno službo v letih pred prvo svetovno vojno opravljala premožna Devetakova družina. V njihovem hlevu je za vleko rumeno-črnih zaprtih lesenih kočij čakalo od 32 do 34 konj. V kočiji je bilo prostora za štiri potnike in poštnega kočijaža, ki so mu rekli postiljon.

Pošta in potniki so se iz Tolmina vsak dan odpeljali v več smeri: v Kobarid, Bovec, do Podbrda, v Cerkno in Gorico. Kočije so odrinile na pot izpred Devetakovega hleva, kjer je stala mogočna murva. Preden je postiljon pognal konje, je z medeninastim poštnim rogom, ki mu je visel prek ramena, naznanil svoj odhod. S poštnim rogom je zatrobil tudi ob vrnitvi domov. Iz Tolmina proti Gorici je prvi poštni voz krenil že ob petih zjutraj, nazaj pa je prispel šele okrog štirih popoldne. Poštni vozovi so se namreč na poti pogosto ustavljali, saj je bilo konje treba vsaj trikrat napojiti in nakrmiti. Postanke so narekovale tudi furmanske gostilne, ki so se nahajale ob poti.