Tolminski muzej: Naplavine obsoške zgodovine

Arheološka zbirka

V prvem prostoru stalne arheološke postavitve v Tolminskem muzeju, poimenovanem Krasna si, bistra hči planin, predstavljamo arheološko bogastvo reke Soče in njenih pritokov. Soča ni le kultna reka sedanjosti, ampak so jo častili, kot dokazujejo arheološke najdbe, že v davni preteklosti. V antiki je ime njenega božanstva Aesontija že krasilo kamnite posvetilne spomenike. Sočin tok nas pripelje do kulture neandertalcev, prvih Posočanov. Med srednje in mlajšimi paleolitskimi najdišči je najpomembnejša in najbolje raziskana jama Divje babe I v dolini Idrijce, v katere bogatih sedimentih je bilo odkritega veliko kamnitega in koščenega orodja, ostankov človekovih kurišč in kosti jamskega medveda. Najdišču je sloves prinesla iz kosti mladiča jamskega medveda izdelana piščal, ki je s 45000 leti najstarejša tovrstna najdba na svetu. Izjemna najdba spreminja predvsem poglede na neandertalčeve umske in ustvarjalne sposobnosti, ki smo jih do odkritja pripisovali le modernemu človeku. Slučajno odkrite mezolitke najdbe (8000-5000 pr. Kr.) s krnskih planin in planine Pretovč pod Mrzlim vrhom pričajo, da je kamenodobni človek iskal nova lovna območja na prisoji pod gorskimi masivi Krna. Posočje kaže v mlajši kameni dobi, neolitiku (6.-4. tisočletje pr. Kr.), skromno poselitveno sliko. Redka najdišča vsebujejo kamnita orodja, med katerimi izstopajo sekire, ki so jih uporabljali kot drvarsko orodje za sekanje in cepljenje lesa. Skromno poselitev v prvih kovinskih obdobjih, bakreni dobi ali eneolitiku in zgodnji bronasti dobi (4. do začetka 2. tisočletja pr. Kr.), kažejo najdbe z nižinskih naselbin ob spodnjem toku reke Vipave.

Drugi prostor prikazuje bronastodobne naselbine in depoje. Ime Sonce - vir življenja nosi soba po najdbah bronastih kolesastih obeskov s Kanalskega Vrha, ki simbolizirajo čarobno energijo sonca. Bronastodobna gradišča, višinske naselbine, zavarovane z mogočnimi kamnitimi suhozidnimi zidovi, so bila najbolj izrazita ob severnem robu Vipavske doline. Naselja so bila tudi v dolinskem dnu. V gornjem Posočju so bile za poselitev primerne predvsem kotline pri Mostu na Soči, Tolminu in Kobaridu, še vedno so bila v uporabi tudi jamska bivališča (npr. Turjeva jama pri Robiču), ki pa so služila kot zatočišča in svetišča. Posebnost bronaste dobe, predvsem 11. in 10. stoletja pr. Kr., je veliko število depojskih najdb, namernih zakopov kovinskih predmetov na posebej izbranih mestih. Depoji iz Šempetra pri Gorici, Grgarja, Turjeve jame in predvsem s Kanalskega Vrha pričajo o tesni navezavi zahodnoslovenskega območja na italski in mediteranski prostor.

Tretji prostor oriše glavne značilnosti železnodobnega Posočja. Obdobje največjega razcveta in blaginje se odraža v bogatem gradivu svetolucijske starejšeželeznodobne in idrijske mlajšeželeznodobne skupnosti. Tega se je zavedal že prvi ljubiteljski raziskovalec Mosta na Soči, svetolucijski župnik Tomaž Rutar, ki je sredi 19. stoletja v enem izmed svojih pisem zapisal: »Tu se nahajajo znamenite stvari, prihodnjost bode pokazala«.

Četrti prostor posvečamo železnodobnim naselbinam in stavbarstvu. Izvrsten vpogled v naselbinsko kulturo so nam prinesle raziskave Goriškega muzeja na Mostu na Soči. Raziskane so bile ostaline skoraj 40 železnodobnih objektov, ki so kazali enotno gradnjo s kamnitimi temelji in leseno konstrukcijo. Naselbina je ležala na skrajnem vzhodnem robu venetskega prostora, za katerega prebivalce Polibij pravi, da so živeli v neutrjenih vaseh, na naravno zavarovanih območjih, ob vodah ali vzpetinah. To pravilo neutrjenosti naselij se kaže tudi v železnodobni vasi med Idrijco in Sočo.

Peti prostor je namenjen spoznavanju železnodobnih pogrebnih običajev in navad Posočanov, ki se skozi celotno 1. tisočletje pr. Kr. niso spreminjali. Pokojne so sežigali. Kostne ostanke in oglje so ponavadi razsuli po dnu grobne jame, le desetina grobov je vsebovala lončene ali bronaste žare. Grobove so skrbno pokrili z eno, včasih celo več kamnitimi ploščami. Grobišča so bila, z izjemo najstarejšega pokopališča v Tolminu, locirana na rečnih terasah. Skupno je bilo v Posočju raziskanih že približno 9000 grobov, od teh samo na Mostu na Soči okrog 7000. Po sobi nas kot simbol modrosti in zaščitnica pokopališč vodi sovica z atiškega skifosa z Mosta na Soči, ki je hkrati neposreden dokaz posoške odprtosti v svet.

Zadnji prostor smo poimenovali Od murusa do mirišča in prikazuje Posočje od Rimljanov do Slovanov. Sredi 1. stoletja pr. Kr. je bil del Posočja že priključen rimskemu imperiju, dolina Idrijce in odmaknjene grape pa so še nekaj desetletij živele z železnodobno tradicijo. Važnejša rimskodobna najdišča so bila predvsem na Vipavskem in Goriškem, gornje Posočje pa je zaradi slabše prehodnosti izgubilo na pomembnosti v primerjavi z železno dobo. Poselitvena slika se je močno spremenila v burnih časih pozne antike (4. do 6. stoletje), ko so se naselbine premaknile na višja, naravno bolje zaščitena območja, ki so prebivalcem zagotavljala večjo varnost. Ena pomembnejših postojank s konca 5. in 6. stoletja je bila na Tonovcovem gradu nad Kobaridom. Največji stavbni sklop na skalnem platoju ob prepadni steni sestoji iz treh zgodnjekrščanskih cerkva, ki naselbini dajejo tudi pečat verskega središča.

Arheološko pripoved zaključujejo najdbe z Mosta na Soči, Kobarida, Tolmina in vipavskih najdišč; povezujemo jih z novimi priseljenci, Slovani, ki so s svojim prihodom dokončno oblikovali etnično podobo Posočja.

Za arheološki del stalne razstave smo prejeli priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen dosežek na področju arheologije v letu 2003.

Odpiralni čas
torek - petek: 9h - 16h
sobota, nedelja, prazniki: 13h - 17h
ponedeljek zaprto
zaprto tudi 1.1., 1.11. in 25.12.
Vstopnina
posamezniki
odrasli: 4 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci: 3 €

skupine
odrasli, upokojenci: 3 €
otroci, dijaki, študenti: 2 €
FacebookRSS