Simon Rutar Zgodovina(r) Tolminskega

Kobarid, spomenik postavljen leta 1959 Grafika Božidarja Jakca, 1944 Tolmin, kasarna Vrstno, rojstna hiša 1964 Primorske novice, 19.10.1984 Delo, 24.11.1986 Primorske novice, 20.9.1994 Primorske novice, 26.11.1996

Želja po ohranitvi spomina na delo pesnika Simona Gregorčiča je bila prisotna od pesnikove smrti. Njegovo rojstno Vrsno je postalo cilj premnogih pesnikovih častilcev. Na pesnikovi rojstni hiši je bila leta 1908 odkrita spominska plošča. Istega leta je bil pri Sv. Lovrencu odkrit nagrobnik, delo goriškega kamnoseka Josipa Bitežnika.

Gregorčičeva pesem Soči, je bila pesnikova daljnovidna napoved krvave Soče in bojev na Soški fronti med 1. svetovno vojno (»Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvavo tekla…«). Boji, ki so se na soški fronti odvijali so močno posegli v življenje ljudi. Gregorčičeva pesem pa je služila tudi vojnim namenom (vojna ilustracija).

Sledil je čas fašizma, ki je z vso svojo brutalnostjo in režimom spodbujal Primorce k odporu in raznim gibanjem. Tudi pesnikov grob pri sv. Lovrencu je bil pogosto obiskan.

V Ljubljani so leta 1937 odkrili spomenik  Simona Gregorčiča. Izdelal ga je Zdenko Kalin.

Druga svetovna vojna je prav tako zaznamovala življenje na Primorskem. Kljub vojnemu času se je leta 1944, ob sto letnico pesnikovega rojstva, zvrstilo kar nekaj dogodkov.

V partizanskih vrstah je bil pesnik Simon Gregorčič zelo priljubljen. To dokazuje tudi poimenovanje Bataljona Simona Gregorčiča in Gregorčičeve brigade. V Vitovljah v Vipavski dolini so namreč 10. avgusta 1942 ustanovili prvi primorski partizanski bataljon, ki so ga poimenovali prav po pesniku.

V Cerknem so ob 100-letnici pesnikovega rojstva priredili odmevno partizansko proslavo. Ta jubilej je obeležil tudi Božidar Jakac z izdelavo grafike s pesnikovo podobo.

V partizanskem tisku je tudi Gregorčičeva poezija našla svoje mesto. Tako je bila Gregorčičeva pesem objavljena v partizanskem šolskem učbeniku Prvi tečaj. Pesem Veseli pastir v priredbi Maksa Pirnika je bila objavljena leta 1944. Objavili so Gregorčičeve Izbrane pesmi. V opremi Rika Debenjaka so bile leta 1944 izdane Jeremijeve žalostinke.

Slovenci po svetu so prav tako gojili spomin na pesnika in leta 1944 ob sto letnici pesnikovega rojstva priredili proslavo v Buenos Airesu.

V Trstu je po vojni delovala Gregorčičeva založba, ki je izdala tudi Koledar 1947.

V Gorici je bil leta 1945 ustanovljen Slovenski dijaški dom Simon Gregorčič.

Našo zvezdo je uglasbil Franjo Serafin Vilhar in številne Gregorčičeve pesmi so po vojni doživele uglasbitve.

V Gregorčičevem domu je Muzejsko društvo iz Tolmina leta 1951 uredilo posebno sobo, kjer so hranili najbolj značilne predmete iz pesnikove zapuščine.

Spomin na pesnika je še bolj zaživel leta 1959, ko so v Kobaridu postavili spomenik Simona Gregorčiča. Izdelal ga je kipar Jakob Savinšek.

Spominska obeležja so bila postavljena tudi v krajih v katerih je Gregorčič delal, tako npr. v Rihemberku (danes Branik) spominsko ploščo in spomenik.

V Tolminu je bila po pesniku poimenovana vojaška kasarna in leta 1964 je, takrat vojak, Momo Vuković v njej izdelal pesnikov spomenik.

Vedno večji obisk spominske sobe na Vrsnem, ki je postajal moteč za lastnike hiše, je leta 1965 spodbudil akcijo zbiranja denarja za odkup in ureditev pesnikove rojstne hiše ter postavitev nove za njegove sorodnike.  

Ob pesnikovi šestdesetletnici smrti je bila leta 1966 rojstna hiša Simona Gregorčiča na Vrsnem preurejena v muzej. Takrat je bila razstavljena tudi pesnikova posmrtna maska, ki jo je izdelal kipar Svitoslav Peruzzi. Na jugovzhodni fasadi hiše pa je bila postavljena nova spominska plošča.

Osnovna šola v Kobaridu je bila poimenovana po pesniku Simonu Gregorčiču leta 1968.

Leta 1981 je bil na Vrsnem odkrit pesnikov spomenik.

Pomembne okrogle jubileje (obletnice smrti, rojstva) so zaznamovale proslave tako v rojstnem kraju kot v krajih povezanih s pesnikovim življenjem in delom.