Herman Pivk: Spoznavanje narave

TRAJANJE MINLJIVEGA V VEČNEM

Herman Pivk seveda ni »portretist« narave in človeškega telesa v njej. Iskanje njegovega fotografskega aparata in pripomočkov v temnici je povsem drugačno. S svojimi unikatnimi fotografijami odkriva v naravi tisto, kar so upodabljali največji umetniki. Ne objektivne podobe narave, temveč odziv zavestnega subjekta, ki se vzpostavi ob soočenju s pokrajino. Teh odzivov je seveda toliko, kolikor je (sploh še) zavestnih subjektov. Večina jih ostaja intimnih, samo domišljenih, izsanjanih in spravljenih v posameznikovem spominu. Občutljivi umetnik pa se trudi, da bi jih ovekovečil in posredoval vsem, ki po njih hrepenijo. Pivk razbira skrivnosti narave. Priča o njenem bivanju, ki ni dosti drugačno od življenja človeka, ki biva v njej. Tudi narava se rojeva in umira, se veseli in žaluje, živi in se ljubi. Obstaja govorica njenega bivanja, dihanja in minevanja, obstaja pa tudi njena neverjetna sposobnost, da knjigo svojega življenja, za katero so bili nekoč ljudje prepričani, da jo zna brati vsak, naredi nerazumljivo. Danes mnogi mislijo, da se je to zgodilo zaradi človekovih netankočutnih posegov vanjo. Deloma je to res, vsaka dobra knjiga, ki bi ji hotel nepoklicani kaj dodati ali odvzeti, bi se zaprla, če bi se mogla. Res pa je še nekaj drugega. Narava še vedno piše knjigo svojega bivanja in jo še vedno ponuja v branje. Vendar je večina ljudi ne razume več. Pozabili in izgubili so preprosto, prav od narave dano zavest, da je mogoče naravo doumeti samo tako, da se poglobimo v njeno nedoumljivost.

Jure Mikuž,
odlomek iz uvodnega teksta kataloga razstave