Karl Vovk: Likovna razstava

SKY 37,5 X 25 cm, jajčna tempera na platnu

Likovni nagovor Karla Vouka je v zadnjih letih navidezno zavezan skromnim in minimalnim likovnim metaforam in barvni monokromiji. Kljub temu, da v njegovem slikarstvu lahko razberemo odmeve informela, minimalizma ter geometrijske in lirične abstrakcije, se slikovni znaki, ki jih z oljnato kredo riše na površino platna, izmikajo tovrstnim opredelitvam. Umetnika je pritegnila govorica ideogramov (pojmov, izraženih z znaki), simbolov in znamenj, s katerimi so se izražale kulture, ki niso poznale pisave.

Komunikacija s podobami je namreč najstarejši in najbolj univerzalen način sporočanja in sporazumevanja med Ijudmi.Vendar pa Karl Vouk ne posega zgolj po simbolih in znamenjih pradavnih kultur, na njegovih platnih lahko zasledimo tudi duhovne oziroma "mitske slike" našega časa. Pod pojmom "mitska slika" se skriva osnova in pogosto edina oblika arhaičnega likovnega izražanja, ki so jo vzpodbudile človekove eksistenčne potrebe ter magični in religiozni razlogi. Mitske slike niso nastale kot realizacija predhodno obstoječe zamisli in niso rezultat dela enega samega ustvarjalca. Postopoma so se oblikovale skozi več generacij in več stoletij, pri njihovem nastanku pa igra pomembno vlogo podzavest; so torej rezultat "kolektivnega duha", kolektivne atavistične in mistične zavesti neke kulture.

Pri kulturah, ki niso poznale pisave, je mitska slika opravljala funkcijo, ki jo je pozneje dobila pisava: oblikovala je ideje in predstave, na primer predstave o nekem pojavu, jih obdelovala, predstavljala in utrjevala v zavesti in prenašala na okolico. Mitske slike so značilne za arhaične in še zlasti necivilizirane kulture.Vendar bi lahko dejali, da tudi naša civilizacija pozna svoje "mitske slike", znamenja in simbole, ki so umeščeni v sisteme našega sporazumevanja in lahko učinkujejo na našo zavest in podzavest neposredno, brez opisnih razlag, in jih je mogoče razumeti na intuitiven način. Zato na kompozicijah Karla Vovka poleg arhaičnih in arhetipskih oblik, ki spominjajo na prazgodovinsko ustvarjanje, a bi lahko pripadali kateremkoli obdobju, lahko naletimo tudi na znamenja, ki so lastna sodobnemu času.

Njihov nastanek spodbuja tehnološki napredek, ki sili človeka k iskanju izgubljene preprostosti in odkrivanju skritega reda v zapletenih stvareh. V navidezno spontani kaligrafiji kompozicij Karla Vouka lahko razbiramo preudarno likovno strategijo oblikovanja znamenj, v katerih se povezujejo- mimetične in nemimetične prvine, shematizirani figuralni motivi in predmetne asociacije. Karl Vouk kot nekakšen etimolog poskuša dešifrirati pomene in izvore določenih znakov, sledi njihovim preobrazbam in križanjem ter z odkrivateljsko vnemo sestavlja nove in nove podobe.

Znamenja v svojevrstnem ritmu umešča v navidezno brezobličen prostor, ki pa bi ga lahko hkrati razglasili za zemljo, nebo in kozmična prostranstva. Veliko pozornost posveča pripravi slikovne ploskve oziroma podlage v rjavih, rdečih, sivih ali belih barvnih tonih. Platna prekriva z več zaporednimi lazurnimi nanosi jajčne tempere, tako da spodnji nanosi prosevajo skozi zgornje in s tem doseže mehko oblikovan prostor s svojo prostorsko globino. Na tako pripravljena platna Karl Vouk z občutkom za izčiščenost kompozicije, ki marsikdaj dolguje tudi njegovi arhitekturni izobrazbi, nanaša različna znamenja, ki sicer ne obstajajo nikjer drugje kot v umetnikovem videnju, a njegova dela spreminjajo v nosilce univerzalnega vizualnega spomina.

mag. Damir Globočnik