Ivan Šolar, gimnazijski profesor, je Gregorčiču prvi položil v srce »iskro domovinske ljubezni«. |
|
Andrej Jakše, dekan in župnijski predstojnik v Kobaridu, je Gregorčiča uvedel v cerkev in družbo, mu pomagal in ga tudi razumel, mu bil naklonjen in med prvimi spoznal v njem resničnega pesnika. |
|
|
|
|
|
Valentin Stanič (1774-1847) slovenski izobraženec, duhovnik, alpinist, vzgojitelj in kulturni delavec. |
 |
|
 |
Karel Lavrič (1818-1876), goriški liberalni politik, organizator političnih taborov in čitalnic, goriški deželni poslanec, ustanovitelj tolminske čitalnice in društva Soča. |
|
|
|
|
|
Andrej Marušič (1828-1898) duhovnik, narodni buditelj, publicist, urednik in cerkveni pisec. Bil je urednik prvega slovenskega lista v Gorici Umni gospodar (1863-1865) in tednika Domovina (1867-1869). |
 |
|
 |
Fran Levstik (1831-1887), slovenski pesnik, dramatik, kritik in jezikoslovec. Velja za prvega klasika naše pripovedne proze. |
|
|
|
|
|
Fran Erjavec (1834 – 1887), naravoslovec, pisatelj in jezikoslovec, predstavnik generacije slovenskih pripovednikov, ki je ustvarila začetke slovenske proze in pripovedništva. Živel in poučeval je v Gorici.
Bil je eden najtesnejših in dolgoletni pesnikov prijatelj, kateremu je želel posvetiti Poezije 1882. Gregorčič mu je ob smrti napisal življenjepis ter spodbudil akcijo za spomenik. |
 |
|
 |
Andrej Žnidarčič (1835-1913), narodni buditelj, publicist, duhovnik. Med leti 1864 – 1868 je bil kaplan v Kobaridu. |
|
|
|
|
|
Josip Stritar (1836-1923), literarni mentor in vzgojitelj. Pesnika sta se ujemala nazorsko in estetsko ter desetletja gojila spoštljive prijateljske odnose. |
 |
|
 |
Dr. Janko Pajk (1837-1899) je bil filozof in literarni kritik. V osemdesetih je s filozofsko kritiko zavračal Gregorčičevo poezijo. Na sliki s soprogo Pavlino. |
|
|
|
|
|
Anton Hribar (1839-1887), učitelj, zborovodja in skladatelj. Od 1862 je deloval v Gorici in 1867 vodil Gregorčičevo novo mašo. Več njegovih uglasbitev je na Primorskem ponarodelo. |
|
Ivan Stres (1847-1876) – rojak in prijatelj z Idrskega. Gregorčič mu je posvetil pesem Nepozabnemu prijatelju Ivanu Stresu. Od umrlega prijatelja se je prvič poslovil že v Soči 1876, potem pa še s to pesmijo v Ljubljanskem zvonu 1880. |
|
|
|
|
|
Ignacij Gruntar (1844-1922), pravnik, kobariški rojak, sošolec, prijatelj in svetovalec, ki je pesniku do konca stal ob strani. Skupaj sta po zgledu tolminske leta 1871 ustanovila čitalnico v Kobaridu. |
 |
|
 |
Stanislav Škrabec (1844-1918), frančiškanski pater in jezikoslovec. Velja za največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. |
|
|
|
|
|
Fran Levec (1846–1916), profesor, urednik, esejist in slovstveni zgodovinar. Bil je prvi urednik Ljubljanskega zvona (1881–1990), predsednik Slovenske matice, urednik zbranih spisov slovenskih klasikov, avtor slovenskega pravopisa, profesor in šolski nadzornik na ljubljanski realki in učiteljišču (1873–1915). Kot urednik Ljubljanskega zvona je tesno sodeloval z Gregorčičem. |
 |
|
Josip Cimperman (1847 – 1893), slovenski pesnik in prevajalec |
|
|
|
|
|
Josip Ivančič (1849 – 1931), slovenski profesor in pesnik. Ivančič je najbolj znan kot izvršitelj Gregorčičeve oporoke. Na prošnjo Ivančiča je uredil pesnikov prijatelj Ksaver Meško četrti zvezek Poezij. Ivančič pa je objavil kratke članke o Gregorčiču. |
|
 |
Dragojila Milek (1850 – 1890), kobariška učiteljica, ki se je leta 1872 pridružila Gregorčiču pri delu v kobariški čitalnici. Bila sta si blizu in čustveno navezana kar se odraža tudi v vrsti doživetih ljubezenskih pesmih. |
|
|
|
|
|
dr. Anton Mahnič (1850-1920), teolog, prof. bibličnih ved, krški škof. Ostro je kritiziral pesimistične in svetobolne elemente v gregorčičevi poeziji. |
|
 |
Ivan Hribar (1851-1941), gospodarstvenik, liberalni politik, dolgoletni ljubljanski župan, iskren Gregorčičev prijatelj, obiskovalec in gostitelj, pa tudi finančni podpornik. Po njegovem naročilu je kipar Svitoslav Peruzzi izdelal Gregorčičevo posmrtno masko. |
|
|
|
|
|
Ivan Tavčar (1851-1923), ugledni pisatelj in politik, Gregorčičev častilec in prijatelj. |
 |
|
 |
Simon Rutar (1851-1903), zgodovinar, zemljepisec, arheolog. Rojen v vasi Krn. Kot znanstvenik in prvi slovenski arheolog je zapustil obsežno bibliografijo - napisal je številne razprave in članke ter bil avtor več knjig, med njimi Zgodovine Tolminskega. |
|
|
|
|
|
dr. Anton Gregorčič (1852 – 1925), duhovnik, zmeren katoliški politik, deželni in državni poslanec, ustanovitelj Šolskega doma v Gorici, po rodu pesnikov sosed na Vrsnem in daljni sorodnik. Skupaj s prof. Ivančičem je bil izvrševalec pesnikove oporoke. V letih pred prvo svetovno vojno je bil eden najpomembnejših slovenskih politikov na Goriškem. Leta 1891 je bil izvoljen v dunajski državni zbor. |
|
Josip Pagliaruzzi Krilan (1859-1885), pravnik in pesnik, organizator kobariške čitalnice. Njegovi zbrani spisi so izšli v Gorici leta 1896. Gregorčič mu je bil pesniški vzgojitelj in svetovalec, ob njegovi smrti pa mu je napisal lep spominski članek. |
|
|
|
|
|
Janko Kersnik (1852-1897), pisatelj, pravnik in politik. Ko se je 1883 pridružil politiki Andreja Winklerja, Frana Šukljeta in Frana Levca, so se odnosi z Gregorčičem ohladili. |
 |
|
Ivan Vrhovnik (1854-1935), župnik, zgodovinar in pisatelj |
|
|
|
|
|
Anton Aškerc (1856-1912), pesnik. Aškerc je Gregorčiča podpiral v polemikah ob izidu Poezij I, po letu 1900 pa sta se pesnika zaradi značajskih in političnih razlik odtujila. |
 |
|
 |
Andrej Gabršček (1864-1938), učitelj, kobariški rojak, navdušen narodnjak, Gregorčičev častilec in podpornik. Za pesnikovo 50-letnico leta 1894 je pripravil izbor 42 pesmi. Leto kasneje je ponatisnil izbor Gregorčičevih pesmi in dodal pesnikov portret. Leta 1899 je prišlo do političnega razkola med Gregorčičem in Gabrščkom. Prvi je pričel izdajati tednik Gorica, Soča pa je ostala v rokah Andreja Gabrščka.
|
|
|
|
|
|
dr. Henrik Tuma (1858-1935), slovenski odvetnik, politik, publicist, planinec in jezikoslovec. Leta 1890 je bil imenovan za sodnika v Tolminu. Večino svojega življenja je preživel na Primorskem, najdalj časa v Gorici. Z Gregorčičem sta se razšla ob razkolu v katoliškem taboru. Tuma je v svojih spominih Iz mojega življenja (1937) sprožil plaz govoric o gregorčičevih nezakonskih otrocih. |
|
Hrabroslav Volarič (1863-1895), skladatelj. Spomenik v Kobaridu. |
|
|
|
|
|
Ivan Trinko – Zamejski (1863 – 1954), duhovnik, narodni buditelj in pisatelj, simbol boja beneških Slovencev za ohranitev materinščine, pa tudi pravičnosti v Beneški Sloveniji. |
 |
|
 |
Marica Nadlišek Bartol (1867-1940), učiteljica, pisateljica in publicistka. S pesnikom sta se seznanila 1896 in ohranjala pisne stike do pesnikove smrti. |
|
|
|
|
|
Fran Ksaver Meško (1874-1964), duhovnik, pisatelj, dramatik in pesnik. |
 |
|
 |
Ivan Cankar (1876-1918), pisatelj, dramatik in pesnik. |
|
|
|
|
|
Ivo Šorli (1877 – 1958) pisatelj rojen v Podrobih nad Podmelcem. |
 |
|
 |
Vinko Vodopivec (1878 – 1952), primorski duhovnik, skladatelj in zborovodja. |
|
|
|
|
|
Oton Župančič (1878-1949), pesnik, dramatik, prevajalec, literarni kritik in esejist. |
 |
|
 |
Alojz Gradnik (1882-1967) za Gregorčičem najvidnejši primorski pesnik. Poročal je o pesnikovem pogrebu. |
|
|
|
|
|
dr. Joža Lavrenčič (1890-1962), literarni ustvarjalec. |
|
 |
Simon Gregorčič in Anton Aškerc |
