Trentarska bula

Trentarska bula

Trentarska bula je eden najpreprostejših in obenem najlepših predmetov etnološke zbirke Tolminskega muzeja. To je večja, zaobljena lesena posoda z dvema nevpadljivima ročajema ob strani, narejena iz enega samega kosa lesa. V njej so nekdaj Trentarji hranili zabelo, skuto in druga živila. V Tolminskem muzeju jih hranimo osem. Najmanjša je visoka 13, največja pa 35 centimetrov, vse pa so bile prinesene iz doline Trente. Trentarska bula je namreč res izključno Trentarska, saj drugje, od Kala-Koritnice navzdol po dolini, takih posod niso izdelovali.

Od podobnih lesenih posod, ki so se uporabljale v gosospodinjstvu v vseh slovenskih pokrajinah, se trentarska bula loči predvsem po posebnem, zelo arhaičnem načinu izdelave. Ker v dolini Trente ni bilo na voljo prav veliko kvalitetnega lesa, pa še tega so porabili predvsem za gradnjo in preprosto pohištvo, so za izdelavo lesenega orodja, posodja in drugih predmetov uporabili tudi tiste kose lesa, ki bi jih drugje zavrgli ali porabili za kurjavo. Za izdelavo trentarske bule so namreč uporabili les drevesne grbe, ki kot nekakšna rakastva tvorba zraste na deblih nekaterih dreves. Tak les je zaradi nenormalno prepletenih in zveriženih drevesnih vlaken izredno trd in ga je sila težko obdelovati. Iznajdljivi Trentarji so se te težave lotili s preprosto logiko. Pri obdelavi grbe, predvsem pri dolbenju notranjega dela posode, so si poleg z osnovnim tesarskim orodjem pomagali še z ognjem. Kot že njihovi daljni predniki, ki so iz debel oblikovali preproste čolne drevake, so z žarečo žerjavico mehčali in izžigali trd les. S počasnim in potrpežljivim delom so tako prišli do izdelka, na katerega smo lahko upravičeno ponosni.  

Trentarska bula pa ni edinstvena le po načinu izdelave, ampak tudi po oblikovni plati. Priča o izredni iznajdljivosti in ustvarjalnosti njenih izdelovalcev, pa tudi o njihovem izostrenem čutu za lepo, ki se namesto v bohotni uporabi materialov, barv in vzorcev kaže v preprosti, čisti liniji in obliki. Žal si lahko trentarsko bulo danes ogledamo le še v muzeju ali pri kakem vnetem zbiralcu starin. Na način kot so jo izdelovali nekoč, je namreč noče izdelovati nihče več.