Novejša doba - 1. svetovna vojna in čas pod Italijo

Novejša doba - 1. svetovna vojna in čas pod Italijo

Pepa je učitelja razumela le napol, saj ni govoril v njenem jeziku. Pripovedoval je nekaj o našem kralju, ki v resnici ni bil njen kralj, a so jo zdaj učili, da je. Sinjor maestro je medtem vzneseno korakal pred katedrom in opisoval pomembne bitke in zmage prečudovite nostregrandepatrije. V svojem zanosu je postajal vse glasnejši in skozi odprta okna učilnice je njegove besede odnašalo daleč med sosednje hiše.

»Napihuje se kot žaba,« ji je šepnila sošolka, da sta se skrivoma zahihitali.

To je Pepo spomnilo, da že dolgo ni bila pri mlaki. Spomladi sta jo s sestro Vero odkrili za ločjem pod vasjo in mlaka je takrat mrgolela od žabjega življenja. Potem je tudi sama pogosto zahajala tja in ob njej je lahko prebila cele ure. S šibo je drezala med paglavce in plašila žabe, ki so razkrečene lebdele na vodni gladini. Kaj vse bi dala, da bi zdaj čepela tam in poslušala žabje regljanje!

In kaj vse bi dala, da bi bila z njo tudi Vera, ki je poznala cel kup zgodb in pesmi. Tudi njo je naučila veliko pesmic, da sta jih včasih skupaj zapeli. Vera je bila že učiteljica. Tudi ona bo, ko bo velika. Že zdavnaj je tako sklenila. Čeprav zdaj ni več povsem odločena o tem. Noče, da jo nekoč pošljejo daleč od doma, kot so Vero. Najprej je morala otroke učiti visoko v hribovskih vaseh, potem pa so jo poslali daleč na jug Italije. Doma jo vsi zelo pogrešajo, še najbolj pa jo pogreša sama.

»Giuseppe Gasperini!« je v Pepine spomine ostro zarezal glas učitelja, ki je obenem s palico silovito udaril po katedru. Sledila je smrtna tišina. Pretrgal jo je učitelj, ki je ves zaripel v obraz zakričal: »Qui si parla soltanto italiano! (Tukaj se govori samo italijansko)«

Pepa je vedela, kaj bo sledilo. Vsi bodo morali položiti roke na šolske klopi in dobili jih bodo s palico po prstih. Učitelj je bil hudoben, vedno se je jezil nanje in po šoli je pogosto koga zaklenil v učilnico, da do večera ni mogel domov.

Njena Vera ima rada otroke, nikdar jih ne tepe, in tudi vsi otroci, ki jih je učila, so imeli radi njo. Tisto noč, ko je pri njih prespala Verina prijateljica, ju je slišala, ko sta se pogovarjali o tem. Pepa se je pretvarjala, da spi, in obenem vlekla na ušesa. Tudi Verina prijateljica je bila učiteljica in živo se spominja, da sta dolgo v noč šepetaje nekaj premlevali. Vsega ni razumela, a zagotovo sta razmišljali, ali naj uideta čez mejo ali ne. Naj ostaneta in trmasto vztrajata? Kaj se bo zgodilo z domačimi, če gresta čez? Jih bodo zaprli, jih bodo mučili? Bi jim verjeli, da ne vedo ničesar o njiju? Nazadnje sta sklenili ostati, pa naj se zgodi karkoli.

Učiteljev strogi glas je iztrgal Pepo iz spominov. V razredu je bilo slišati le škripanje peresnikov, ki so se otrokom zatikali po papirju, in cviljenje krede, s katero je Jožek po nareku pisal na tablo:

Sono fiero di essere Italiano (Ponosen sem, da sem Italijan).

1. Boj za slovenski jezik in nacionalne pravice Slovencev se je ob koncu 19. stoletja razširil tudi v dolino Soče. V čem se je kazal? Kako imenujemo glavna dva politična in nazorska tabora, ki sta delila tedanje prebivalstvo?

   V mestih in na podeželju so ustanavljali različna društva – čitalnice, kjer so organizirali predavanja in pogovore, brali slovenske časopise in knjige ter prirejali bogate kulturne prireditve v slovenskem jeziku. Na velikih javnih shodih, imenovani tabori, pa so poslušali napredne slovenske izobražence, ki so jim govorili o položaju Slovencev ter njihovih zahtevah po osamosvojitvi. Kljub temu Slovenci niso bili politično enotni. Delili so se na dva tabora, na konservativnejše klerikalce in naprednejše liberalce.

2. Nove politične razmere in nagel razvoj industrije so poslabšali položaj kmetov, ki so zato začeli množično zapuščati domačije in odhajali iskat delo drugam. Kam so se selili in kako z eno besedo imenujemo ljudi, ki zaradi ekonomskih in drugih razlogov zapustijo domači kraj?

   S podeželja so se ljudje najprej preseljevali v bližnja mesta in industrijska središča, kjer so se preživljali kot obrtniki, industrijski delavci, rudarji ali hišne gospodinje. Moški so pogosto odhajali z doma zgolj za krajši čas in se kot gozdarji zaposlovali v gozdovih Romunije in Ukrajine (Galicija).  Številni pa so se preselili daleč v Ameriko, v Avstralijo in Afriko, kjer so si poiskali delo, ustvarili družine in se niso nikoli več vrnili. Ljudi, ki zapustijo domači kraj in poiščejo dom nekje drugje imenujemo izseljenci.

3. K lažjemu gibanju ljudi iz enega kraja v drugega je precej pripomogla tudi železnica. Kdaj smo Slovenci dobili prvo železniško progo? Katera železniška povezava je bila najpomembnejša za ljudi ob Soči, kdaj je bila zgrajena in kakšne spremembe je prinesla?

   Slovenci smo dobili prvo železniško progo, ki je povezovala Dunaj s Trstom, leta 1857, 1906 pa je bila dograjena Bohinjska proga, ki je vodila preko Celovca, Jesenic, Bleda ter vzdolž reke Bače in Soče do morja. Ljudem ob Soči je omogočala hiter dostop do vseh večjih mest cesarstva, kamor so lažje in z manj stroški vozili prodajat svoje izdelke. V kraje ob Soči pa so začeli prihajati tuji trgovci in turisti, kar je prispevalo k večjemu napredku in razcvetu vasi in trgov.

4. Močna nacionalna gibanja in na drugi strani vedno večji apetiti evropskih držav po novih ozemljih so pripeljali do velike politične krize, ki se je razvila v vojaški spopad svetovnih razsežnosti. Kako ta spopad imenujemo, katere so bile glavne vojskujoče se sile in kakšno vlogo je imela v tem spopadu dolina Soče?

   Vojaški spopad imenujemo 1. svetovna vojna, v njej pa so se med sabo spopadle države antantnih (Anglija, Francija, Rusija, Italija, Srbija, Grčija...) in centralnih (Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija, Turčija...) sil. Del bojne linije med Italijo in Avstro-Ogrsko je potekala po dolini Soče, kjer so se leta 1917 bíli odločilni boji za zmago. Tukajšnje bojišče je zato dobilo ime soška fronta.

5. Kje in kako se na našem ozemlju kažejo ostanki velikega vojaškega spopada?

   Ostanki 1. svetovne vojne se kažejo po vsej dolini, kjer se nahajajo številna pokopališča in spominske grobnice ter spomeniki padlih. Marsikje so še vidni tudi ostanki vojaških utrdb, tu se nahaja več muzejev in muzejskih zbirk, posvečenih bojem v Posočju. Med vojno so bile porušene številne vasi in mesta, ki so z obnovo dobila nov, modernejši izgled.

6. Po koncu 1. svetovne vojne so kraji v zahodni Sloveniji dobili novega gospodarja. Katerega? Kako imenujemo novonastalo mejo, ki je Primorske Slovence ločila od matičnega naroda? Kako se imenujeta obrambni liniji, s pomočjo katerih so varovali novo mejo?

   Primorska je po koncu 1. svetovne vojne pripadla Italiji. Novonastalo mejo imenujemo Rapalska meja. Italijani so mejno črto utrdili in zavarovali z močnim utrdbenim sistemom imenovanim Alpski zid, Jugoslovanski utrdbeni sistem pa se imenuje Rupnikova linija.

7. Kakšne so bile razmere v času pod italijansko upravo? Kako imenujemo italijansko nacionalno in politično gibanje, ki je s svojim delovanjem primorskim Slovencem prizadejala največ hudega?

   Že kmalu po priključitvi Primorske k Italiji se je s strani novih oblasti začel kazati močan nacionalni pritisk, ki je Slovencem omejeval in kasneje povsem prepovedal rabo slovenskega jezika. Poitalijančena so bila imena krajev, priimki in osebna imena, v šolah se je po letu 1927 lahko govorilo samo še italijansko, ukinjena so bila vsa slovenska društva. To ekstremno nacionalistično delovanje imenujemo fašizem.

8. Kako imenujemo organizacijo, ki se je borila proti potujčevanju in omejevanju pravic primorskih Slovencev pod Italijo? Kako in s kakšnimi sredstvi je opozarjala na razmere v novi domovini? Kako so se na njihovo delovanje odzivale italijanske oblasti?

   Protifašistična ilegalna organizacija, ki je delovala na Primorskem, se je imenovala TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka). Na težak in nepravičen položaj Primorcev je opozarjala z različnimi akcijami kot so: ilegalno prehajanje meje ter prenašanje slovenske propagandne literature in orožja, napadi na italijanske postojanke, pisanje različnih protifašističnih pamfletov in spodbujanje ljudi k uporu proti novonastalim razmeram. Italijani so pripadnike TIGR-a preganjali, zapirali in mučili ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni.

9. Kaj je privedlo do izbruha 2. svetovne vojne in kakšno usodo je v tem času doživela Slovenija? Katera obeležja 2. svetovne vojne se nahajajo v Posočju?

   Izbruh 2. svetovne vojne je povezan z vzponom nacizma in fašizma ter želje Hitlerjeve Nemčije in njenih zaveznic po zasedbi novih ozemelj, prevzemu oblasti in širitvi nacističnih in fašističnih idej tudi med druge narode. Vojna se je pričela z napadom Nemčije na Poljsko in se potem naglo širila po vsej Evropi. Leta 1941,  ko so fašistične in nacistične sile osi zasedle Kraljevino Jugoslavijo, so v vojno vstopili tudi Slovenci. Jugozahodna območja so okupirali Italijani, skrajni vzhod slovenskega ozemlja so zasedli Madžari, severne predele pa Nemci. V okupiranih deželah, kjer je vladalo potujčevanje, se je razvilo odporniško gibanje, ki so ga vodile različne skupine (partizani, domobranci, …). Z ilegalnim delovanjem in kasnejšim odkritim bojem oboroženih formacij so se upirali okupatorju in mu poskušali iztrgati čimveč zasedenega ozemlja. Politični nasprotniki in nasprotniki novega režima so bili neusmiljeno preganjani, zapirali in mučili so jih in pošiljali v koncentracijska taborišča, iz katerih se številni niso nikoli vrnili. Posebej preganjani so bili Judje. V skoraj vseh vaseh v Posočju najdemo spomenike žrtvam 2. svetovne vojne, pomembnejša obeležja pa so partizanska tiskarna Krn in bolnica Franja.