Poštni rog

Poštni rog

Čas dopustov, potovanj, množice sprostitve in novih doživetij željnih ljudi, ki v čim krajšem času skušajo prispeti do izbranih dopustniških ciljev. Navdušenje in željo po načrtovanem oddihu pa jim, poleg ostalih nevšečnosti, pogosto kvarijo nepregledne kolone razgrete pločevine, spremenjeni vozni redi ter dolge čakalne vrste tam, kjer bi si jih najmanj želeli.

Nekdaj tovrstnih težav pri potovanju iz kraja v kraj, verjeli ali ne, sploh ni bilo. Večina naših prednikov se je namreč na daljše poti odpravljala le poredko. Najpogosteje je bilo moč na cestah proti Gorici in Trstu, Gorenjski ali pa Predelu in naprej proti Dunaju srečevati trgovce in furmane, ki so prevažali različno blago. Tem so se občasno pridružili tudi drugi naključni potniki. Do prihoda vlaka so bila glavna prevozna sredstva odvisna od konjskih vpreg. Najbolj množično in najpogosteje uporabljen je bil lojtrnik, s katerim so vozili tako blago kot tudi ljudi, medtem ko je bil zapravljivček nekoliko udobnejši ter okretnejši. Premožnejše tolminske družine so se na daljše poti vozile z manjšimi ali večjimi pokritimi kočijami. Prvim so pravili karoce, tistim najbolj imenitnim, kakršno sta si v Tolminu lahko privoščili samo Devetakova in Modrijanova družina, pa laudauer. Za prevoz potnikov od železniške postaje do večjih krajev ob Soči so tolminski obrtniki leta 1906 izdelali poseben zaprt voz s konjsko vprego, imenovan žardinera. Najbolj redno in zanesljivo prevozno sredstvo za potovanja v večje okoliške kraje pa so bile poštne kočije, imenovane pošta.

Poštni urad se je do prve svetovne vojne nahajal v Devetakovi hiši. Za prevoz kočij je v velikem, s stebri podprtem Devetakovem hlevu stalo od 32 do 34 konj. Že na daleč vidne rumeno-črno pobarvane zaprte lesene kočije, v katerih je bilo prostora za štiri potnike in poštnega kočijaža, imenovanega postiljon, so dnevno odhajale iz Tolmina na več strani: v Kobarid, do Podbrda, v Cerkno in v Gorico. Na pot so odrinile izpred hleva z mesta imenovanega »Pod murvo«, tam je namreč še stala mogočna murva. Preden je postiljon pognal konje, je z medeninastim poštnim rogom, ki mu je visel prek ramena, naznanil svoj odhod. Ob vrnitvi v Tolmin je »Za kapelo« - na kraju današnjega glavnega mestnega križišča je nekoč stala cerkvica svetega Antona - ponovno zatrobil. Iz Tolmina proti Gorici je poštni voz ponavadi krenil ob petih zjutraj, na cilj pa je prispel šele okrog štirih popoldne. Vozovi so se namreč na poti pogosto ustavljali, saj je bilo konje treba vsaj trikrat napojiti in nakrmiti, postanke pa so narekovale tudi znane furmanske gostilne v Ročinju, Kanalu in Desklah.

Odpiralni čas
Tolminski muzej, stalna razstava

torek - petek: 9h - 16h
sobota, nedelja, prazniki: 13h - 17h
ponedeljek zaprto
zaprto tudi 1.1., 1.11. in 25.12.
Vstopnina
Tolminski muzej, stalna razstava

posamezniki
odrasli: 4 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci: 3 €
predšolski otroci: brezplačno
družine z otroki do 15 let: 7 €
skupine
odrasli, upokojenci: 3 €
otroci, dijaki, študenti: 2 €

Tolminski muzej, občasna razstava
odrasli: 2 €
otroci, dijaki, študenti
in upokojenci: 1 €
FacebookRSS