Od sejmov do stalnih prodajaln

Trgovanje je stara in nadvse živa dejavnost, ki se nenehno spreminja; prilagaja se potrebam kupcev, sledi družbenim razmeram ter uvaja novosti, ki prihajajo na trg. Do 19. stoletja, ko se začne uveljavljati prodaja blaga v stalnih prodajalnih, se je trgovalo predvsem na sejmih, ki so se večkrat letno odvijali v vseh večjih posoških krajih. Razširjena je bila tudi prodaja raznovrstnega galanterijskega blaga od vrat do vrat, medtem ko je bila distribucija dobrin kot so na primer vino, sol in tobak v rokah veletrgovcev.

V srednjem veku je večina trgovskega blaga potovala na relaciji vzhod ̶ zahod, pri čemer je bilo glavno trgovsko središče, h kateremu so gravitirali kraji ob zgornji Soči, furlansko mesto Čedad. Po dograditvi obsoške ceste je vlogo glavnega posoškega trga prevzela Gorica, kamor so iz Zgornjega Posočja prodajali predvsem les, meso in različne mlečne izdelke. V nasprotni smeri vse do Koroške pa so furmani prevažali briško in vipavsko vino, začimbe in drugo kolonialno blago.

NEKDANJI TOLMINSKI SEJMI
Sejem je bil nekaj posebnega, izrednega, pravi ljudski praznik. Na sejmu so se ljudje srečevali, se spoznavali; mnogi so prihajali nalašč ta dan v trg, da so lahko stisnili roko prijatelju ali sorodniku iz drugega kraja, se pogovorili z znanci, izvedeli novice […] Sejma so se že dolgo prej veselili, delali načrte, štedili novce, premišljevali kaj bodo kupili, ker nekoč ni bilo takih prilik kot danes.
Prodajalci so prihajali v trg prvi, nekateri prejšnji večer, drugi v zgodnjih jutranjih urah. Blago so prevažali na vozovih, na vozičkih na dve kolesi, drugi so oprtali svoje izdelke na hrbet ali jih zložili v koš […] Tu so se znašli trgovci iz raznih krajev: iz Furlanije, Gorice, iz Kanala in Kobarida, z Mosta na Soči, pridružili so se jim domači trgovci in obrtniki ter kmetje in bajtarji iz hribovskih vasi, ki so iskali zaslužka v delu pridnih rok.

Marija Rutar

Pogled na glavni tolminski trg v času sejma. Ob nakupih in srečevanjih je bil semanji dan tudi priložnost za zabavo in ples. V času glavnega tolminskega sejma imenovanega »tminski trg« se je plesalo na dvorišču gostilničarja Devetaka, kjer so običajno igrali večji najeti ansambli, ob glasbi manjših zasedb se je bilo moč zavrteti tudi v drugih tolminskih gostilnah. Posebej dobro obiskan je bil spomladanski sejem (23. aprila), saj so se tedaj kmečki dekle in hlapci dogovarjali za menjavo služb. (Arhiv Tolminskega muzeja, Novice 1883) — Pogled na glavni tolminski trg v času sejma. Ob nakupih in srečevanjih je bil semanji dan tudi priložnost za zabavo in ples. V času glavnega tolminskega sejma imenovanega »tminski trg« se je plesalo na dvorišču gostilničarja Devetaka, kjer so običajno igrali večji najeti ansambli, ob glasbi manjših zasedb se je bilo moč zavrteti tudi v drugih tolminskih gostilnah. Posebej dobro obiskan je bil spomladanski sejem (23. aprila), saj so se tedaj kmečki dekle in hlapci dogovarjali za menjavo služb. *(Arhiv Tolminskega muzeja, Novice 1883)*

Ob mostovih in križiščih glavnih poti so stale mitninske postaje, kjer so morali trgovci, ki so potovali po obsoški cesti, plačati obvezne mitnine. Tu se je plačeval tudi davek na trgovsko blago. Pri prevozih vina z Goriškega na Koroško so sodelovali tudi furmani iz krajev ob Soči; motiv furmana pri prevozu vina je s freske na domačiji v Dolenji Trebuši. (Arhiv ZVKD Nova Gorica, foto M. Kunst) — Ob mostovih in križiščih glavnih poti so stale mitninske postaje, kjer so morali trgovci, ki so potovali po obsoški cesti, plačati obvezne mitnine. Tu se je plačeval tudi davek na trgovsko blago. Pri prevozih vina z Goriškega na Koroško so sodelovali tudi furmani iz krajev ob Soči; motiv furmana pri prevozu vina je s freske na domačiji v Dolenji Trebuši. *(Arhiv ZVKD Nova Gorica, foto M. Kunst)*

Pravice za organizacijo sejmov so krajem podeljevale deželne in državne oblasti. Večji kraji so imeli običajno več sejmov, med katerimi sta bila spomladanski in jesenski najpomembnejša. Odvijali so na glavnem vaškem trgu, ki je lahko sprejel večje število ljudi. Na sliki naslikani sredi 19. stoletja je glavni kobariški trg, na katerem je tedaj še stala rojstna hiša pesnika Josipa Pagliaruzzija – Krilana. (Arhiv Tolminskega muzeja) — Pravice za organizacijo sejmov so krajem podeljevale deželne in državne oblasti. Večji kraji so imeli običajno več sejmov, med katerimi sta bila spomladanski in jesenski najpomembnejša. Odvijali so na glavnem vaškem trgu, ki je lahko sprejel večje število ljudi. Na sliki naslikani sredi 19. stoletja je glavni kobariški trg, na katerem je tedaj še stala rojstna hiša pesnika Josipa Pagliaruzzija – Krilana. *(Arhiv Tolminskega muzeja)*

Goriška grofija in z njo Zgornje Posočje je bilo obmejno območje, zato je tu potekal pomemben meddržavni trgovinski promet. Predvsem prebivalci Kobariškega so z mestom Čedad, ki se je nahajal v sosednji Beneški republiki, živahno trgovali tudi po prehodu pod avstrijsko oblast. Zaradi številnih državnih omejitev pogosto tudi po tihotapskih poteh. (Arhiv Tolminskega muzeja) — Goriška grofija in z njo Zgornje Posočje je bilo obmejno območje, zato je tu potekal pomemben meddržavni trgovinski promet. Predvsem prebivalci Kobariškega so z mestom Čedad, ki se je nahajal v sosednji Beneški republiki, živahno trgovali tudi po prehodu pod avstrijsko oblast. Zaradi številnih državnih omejitev pogosto tudi po tihotapskih poteh. *(Arhiv Tolminskega muzeja)*

Najvišja točka obsoške ceste je bil prelaz Predel. Tu se je konec 19. stoletja nahajalo več gostiln, kjer so se lahko trgovci, furmani ter njihove živali okrepčali in prenočili. (Arhiv Tolminskega muzeja) — Najvišja točka obsoške ceste je bil prelaz Predel. Tu se je konec 19. stoletja nahajalo več gostiln, kjer so se lahko trgovci, furmani ter njihove živali okrepčali in prenočili. *(Arhiv Tolminskega muzeja)*

Večje prodajalne so bile do zadnjega kotička založne z raznovrstnim blagom; v njih je bilo moč dobiti vse, od šivanke in posode, do živil in metrskega blaga. (Arhiv Tolminskega muzeja) — Večje prodajalne so bile do zadnjega kotička založne z raznovrstnim blagom; v njih je bilo moč dobiti vse, od šivanke in posode, do živil in metrskega blaga. *(Arhiv Tolminskega muzeja)*

Za prodajo od vrat do vrat so preko celega leta skrbeli potujoči trgovci. Prodajali so lastne izdelke ali raznovrstno drobno blago drugih trgovcev in obrtnikov. (Arhiv Tolminskega muzeja) — Za prodajo od vrat do vrat so preko celega leta skrbeli potujoči trgovci. Prodajali so lastne izdelke ali raznovrstno drobno blago drugih trgovcev in obrtnikov. *(Arhiv Tolminskega muzeja)*

Časopisni oglas, ki priča o pestri ponudbi največjega trgovca na Mostu na Soči. (Gorica 25. 7. 1903) — Časopisni oglas, ki priča o pestri ponudbi največjega trgovca na Mostu na Soči. *(Gorica 25. 7. 1903)*

Časopisni oglas krojača Muniha iz Podbrda, ki je poleg lastnih izdelkov prodajal tudi oblačila in dodatke drugih mojstrov. (Ročni kažipot po Goriškem, Trstu in Istri za leto 1899) — Časopisni oglas krojača Muniha iz Podbrda, ki je poleg lastnih izdelkov prodajal tudi oblačila in dodatke drugih mojstrov. *(Ročni kažipot po Goriškem, Trstu in Istri za leto 1899)*

Obrtniki so svoje izdelke prodajali na sejmih ter v domačih delavnicah. Nekateri so v specializirani prodajalni poleg domačega prodajal še drugo blago. Na fotografiji so Munihovi na Mostu na Soči, ki so bili sprva klobučarji, kasneje pa so imeli na svojem domu kar dve trgovini in še gostilno. (M. Munih, zasebna last) — Obrtniki so svoje izdelke prodajali na sejmih ter v domačih delavnicah. Nekateri so v specializirani prodajalni poleg domačega prodajal še drugo blago. Na fotografiji so Munihovi na Mostu na Soči, ki so bili sprva klobučarji, kasneje pa so imeli na svojem domu kar dve trgovini in še gostilno. *(M. Munih, zasebna last)*

Večina trgovcev se je ukvarjala tudi z gostinstvom in še s kakšno drugo dejavnostjo. Bovški trgovec Leopold Jonko je imel na glavnem bovškem trgu še hotel. (E. Trinka, zasebna last) — Večina trgovcev se je ukvarjala tudi z gostinstvom in še s kakšno drugo dejavnostjo. Bovški trgovec Leopold Jonko je imel na glavnem bovškem trgu še hotel. *(E. Trinka, zasebna last)*

Matija Pirc priseljen v Bovec sredi 19. stoletja je začel kot pek, nato pa imel ob pekarni še trgovino in gostilno. (Arhiv Župnijskega urada Bovec) — Matija Pirc priseljen v Bovec sredi 19. stoletja je začel kot pek, nato pa imel ob pekarni še trgovino in gostilno. *(Arhiv Župnijskega urada Bovec)*

Ob meji z Italijo je bilo zelo donosno tihotapstvo, s katerim so služili tako preprosti kmetje kot ugledni trgovci. Najbolj donosna je bila ilegalna trgovina s tobakom, po kateri je bil poleg tolminskega posestnika Devetaka poznan tudi breginjski gostilničar in trgovec Anton Lazar (na fotografiji). (M. Škrabec, zasebna last) — Ob meji z Italijo je bilo zelo donosno tihotapstvo, s katerim so služili tako preprosti kmetje kot ugledni trgovci. Najbolj donosna je bila ilegalna trgovina s tobakom, po kateri je bil poleg tolminskega posestnika Devetaka poznan tudi breginjski gostilničar in trgovec Anton Lazar (na fotografiji). *(M. Škrabec, zasebna last)*

Cenik živil, ki so jih leta 1756 prodajali na tržnici v Vidmu. Med njimi sta tudi bovški in tolminski sir. (Arhiv Tolminskega muzeja) — Cenik živil, ki so jih leta 1756 prodajali na tržnici v Vidmu. Med njimi sta tudi bovški in tolminski sir. *(Arhiv Tolminskega muzeja)*

S krošnjarjenjem so se ukvarjali predvsem prebivalci Bovškega in Breginjskega kota, za kar so morali pridobiti obrtno dovoljenje (na sliki) in plačevati poseben davek. (H. Stergulc, zasebna last) — S krošnjarjenjem so se ukvarjali predvsem prebivalci Bovškega in Breginjskega kota, za kar so morali pridobiti obrtno dovoljenje (na sliki) in plačevati poseben davek. *(H. Stergulc, zasebna last)*

Na Tolminskem sta bila glavna veletrgovca Cazafura v Tolminu in Kovačič na Mostu na Soči. Oba sta najprej trgovala z lesom, kasneje pa odprla še stalni prodajalni. Na razglednici je Cazafurova trgovina na glavnem trgu v Tolminu. (Arhiv Tolminskega muzeja) — Na Tolminskem sta bila glavna veletrgovca Cazafura v Tolminu in Kovačič na Mostu na Soči. Oba sta najprej trgovala z lesom, kasneje pa odprla še stalni prodajalni. Na razglednici je Cazafurova trgovina na glavnem trgu v Tolminu. *(Arhiv Tolminskega muzeja)*

Predhodna stran

Začetna stran

Naslednja stran