Zimski turizem

Poletna turistična sezona, ko je bilo Posočje polno ljudi, je bila kratka, v preostalem delu leta pa so gostinski objekti v glavnem samevali ali bili celo zaprti. Ker zaslužek, ustvarjen v zgolj treh ali štirih mesecih, ni mogel pokriti celoletnega obratovanja, je bilo treba poiskati možnost za podaljšanje turistične sezone. Največ je obetal smučarski turizem, ki je postajal vse bolj popularen in za katerega je imelo Posočje odlične pogoje in kar nekaj primernih lokacij.

Že v začetku 50. let je ponovno zaživelo smučišče na Livku, ki je bilo med primorskimi smučarji poznano in priljubljeno že pod Italijo. Večje smučišče je od 60. let delovalo tudi v Logu pod Mangartom. Obe smučišči sta imeli poleg vlečnic urejeni tudi manjši smučarski skakalnici. Za resen zagon smučarskega turizma pa to ni zadostovalo, zato je bila načrtovana še ureditev velikega smučišča pod Kaninom. To je leta 1973 tudi dejansko zaživelo in ostaja edino visokogorsko smučišče v Sloveniji.

ŽIVAHNO NA KANINU
Zima na najvišjem slovenskem smučišču se še prav nič ne boji pomladi, ki razsaja po dolinah. Ob delavnikih uživa na prostranih smučiščih nekaj sto gostov, ob koncu tedna pa jih je še več. Med stalnimi gosti so ta čas najštevilčnejši švedski turisti. Sicer pa so vse bovške prenočitvene zmogljivosti – z zasebnimi sobami vred – povsem razprodane.

Primorske novice, 26. 2. 1980


Predhodna stran
Začetna stran
Naslednja stran