Potovanja iz kraja v kraj

Potovanja iz kraja v kraj so bila do prihoda vlakov naporna in zato ne najbolj priljubljena. Najrevnejši so potovali z vozovi ali peš, ostali predvsem s poštnimi kočijami, saj druge kočije na ceste, namenjene poštnemu prometu, niso smele. Za potrebe potnikov in njihovih živali je nastala ob glavnih cestah mreža obpotnih, tako imenovanih furmanskih gostiln. Ob njih so priročne delavnice pogosto uredili tudi kovači in kolarji, ki so po potrebi poskrbeli za podkovanje konj in popravilo vozov.

Z odprtjem Bohinjske proge, druge železniške povezave Dunaja s Trstom, pa se je stanje na obsoških cestah močno spremenilo. Z železniškim dostopom prav v osrčje soške doline se je število potnikov, ki so rabili prevoz po cesti, močno povečalo. Kar nekaj podjetnih gostilničarjev in posestnikov je zato nabavilo nove kočije in druga prevozna sredstva, med katerimi je bila tudi »žardinera«, boljši pokriti voz, s katerim se je lahko naenkrat peljalo do 12 ljudi. Že leta 1911 začne v Zgornjem Posočju voziti tudi prvi avtobus.

UGOTOVITVE PO ZAČETKU VOŽNJE PRVEGA AVTOMOBILA
Danes se v 4―5 urah prihaja iz Trsta v Bovec! Pred nekaj leti so še rabili 48 ur in več. Do pred par meseci, ko še ni bilo avtomobila, je vožnja trajala 9 do 10 ur, saj se je rabilo s kočijo od vlaka do Bovca 5 do šest ur in več, vozne cene pa so bile tedaj višje od današnjih.

Edinost, 20. 11. 1910


Predhodna stran
Začetna stran
Naslednja stran