POLITIČNO MERJENJE MOČI

Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.
Karl von Clausewitz

Politično življenje evropskih držav je bilo ob prelomu stoletja razburkano in pestro. Vlade so se, kljub številnim notranjim političnim in socialnim pretresom, ukvarjale predvsem z izredno živahno mednarodno politiko. Njeni temelji so bili začrtani leta 1879, ko sta se v vojaško obrambno zvezo najprej povezali Nemčija in Avstro-Ogrska, leta 1882 pa se jima je pridružila še Italija (centralne sile). Kot odgovor na to povezavo je leta 1894 nastala politična zveza Združenega angleškega kraljestva in Irske ter Francije (Entente Cordiale), leta 1892 je prišlo do francosko-ruske zveze, leta 1907 pa še do sklenitve britansko-ruskega sporazuma. Najmočnejše evropske države so se tako razdelile v dva močna bloka z nasprotujočimi si interesi, ki sta kasneje s političnim in gospodarskim vplivanjem na svoji strani pridobila še več manjših ter šibkejših držav. Evropsko merjenje moči se je kmalu razširilo tudi na druge celine in do izbruha spopada ni bilo več daleč.

Naraščajočo napetost je 28. junija 1914 prekinil sarajevski atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Za napadom naj bi po mnenju tedanje politike stala Srbija, s katero je bila Avstro-Ogrsko že od priključitve Bosne in Hercegovine (1908) v zelo slabih odnosih. Kljub temu pa vlada na Dunaju ni bila enotna kaj storiti, saj so bili interesi različni, notranji in zunanji pritiski pa zelo močni. Evropska diplomacija je namreč s tem dogodkom dobila nov zagon in cilj. Države in njihovi zastopniki so se vsaj v javnosti na vse načine trudili ohraniti mir ter so vneto iskali rešitve za nastalo situacijo, v ozadju pa so se sklepali skriti računi in dogovori. Očitno je bilo, da je bil atentat odlična priložnost, da se lahko končno sproži dolgo pričakovano »preurejanje sveta«.

Z vojno napovedjo, ki jo je dala Avstro-Ogrska Srbiji 28. julija 1914, je bil sprožen plaz, ki ga ni bilo več moč ustaviti. Kljub temu pa so nekatere države vendarle ohranile status nevtralnosti. Med njimi je bila na začetku tudi Italija, ki bi se sicer morala, po veljavni pogodbi podpisani z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, boriti na njuni strani. Kljub uradni nevtralnosti pa je od začetka vojne dalje vodila tajna diplomatska pogajanja tako z antantnimi kot centralnimi silami. Pridobiti je namreč želela čas in umiriti notranja politična nesoglasja, predvsem pa si je hotela zagotoviti čim boljši izhodiščni položaj. 26. aprila 1915 je v Londonu podpisala tajni sporazum z antanto in se obvezala, da bo v mesecu dni napovedala vojno nekdanjima zaveznicama. V zameno so ji antantne sile obljubile ne le Tirolsko, ki ji jo je v zameno za sodelovanje ponujala že Avstro-Ogrska, temveč celotno Istro do Kvarnerja, otoka Cres in Lošinj s pripadajočimi otoki, severno Dalmacijo s srednje dalmatinskimi otoki, del Kranjske, Trbiško kotlino, celotno Goriško ter Gradiščansko in seveda Trst, ki je bil eden izmed glavnih strateških ciljev večjega dela srednje evropskih držav.


Trst je bil v letih pred začetkom vojne največje Avstro-Ogrsko pristanišče in zato v centru strateških prizadevanj številnih srednjeevropskih držav. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Trst je bil v letih pred začetkom vojne največje Avstro-Ogrsko pristanišče in zato v centru strateških prizadevanj številnih srednjeevropskih držav. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Italija se je kljub podpisanemu sporazumu z Nemčijo in Habsburško monarhijo ob začetku vojne odločila za nevtralnost in se tako za skoraj leto dni uspela izogniti vojni. Med tem je vodila pretkano diplomatsko igro, ki jo je avtor duhovito upodobil na eni izmed številnih propagandnih razglednic s podobno vsebino. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Italija se je kljub podpisanemu sporazumu z Nemčijo in Habsburško monarhijo ob začetku vojne odločila za nevtralnost in se tako za skoraj leto dni uspela izogniti vojni. Med tem je vodila pretkano diplomatsko igro, ki jo je avtor duhovito upodobil na eni izmed številnih propagandnih razglednic s podobno vsebino. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Hud udarec za Nemčijo in Avstro-Ogrsko je bila najprej odločitev Italije za nevtralnost, kasneje pa še njen prestop na nasprotno stran. Ob tem se je v uradnih izjavah in javnih občilih kazala predvsem velika užaloščenost ter razočaranje, vrstile pa so se tudi ostre obsodbe italijanskega izdajstva, zahrbtnosti in spletkarstva. Kljub resnosti položaja pa je bilo še vedno dovolj prostora tudi za prefinjeno ironijo in humor. (Arhiv Goriškega muzeja, zbirka razglednic)
Hud udarec za Nemčijo in Avstro-Ogrsko je bila najprej odločitev Italije za nevtralnost, kasneje pa še njen prestop na nasprotno stran. Ob tem se je v uradnih izjavah in javnih občilih kazala predvsem velika užaloščenost ter razočaranje, vrstile pa so se tudi ostre obsodbe italijanskega izdajstva, zahrbtnosti in spletkarstva. Kljub resnosti položaja pa je bilo še vedno dovolj prostora tudi za prefinjeno ironijo in humor. (Arhiv Goriškega muzeja, zbirka razglednic)
Italija se je leta 1882 pridružila obrambni zvezi med Avstrijo in Nemčijo in nastala je trozveza imenovana centralne sile. Kljub uradnemu zavezništvu Nemčiji ni zaupala. Bala se je njenega mogočnega vojaškega stroja in teženj, ki jih je imela v zvezi z dostopom do Jadranskega morja. Na propagandni razglednici jo opozarja, naj pazi, da si v svojih osvajalnih težnjah ne opeče prstov. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Italija se je leta 1882 pridružila obrambni zvezi med Avstrijo in Nemčijo in nastala je trozveza imenovana centralne sile. Kljub uradnemu zavezništvu Nemčiji ni zaupala. Bala se je njenega mogočnega vojaškega stroja in teženj, ki jih je imela v zvezi z dostopom do Jadranskega morja. Na propagandni razglednici jo opozarja, naj pazi, da si v svojih osvajalnih težnjah ne opeče prstov. (Arhiv Tolminskega muzeja)