NOVICE Z BOJIŠČ

Kaj vedo ti zadaj iz časopisov, kaj vedo o človeški usodi! Kaj piše danes v njih? »Nič novega! Topovska dejavnost.« Kakšna ironija!
Karel Jagodič

Vojni čas je bil razdeljen v dva vzporedna svetova, ki sta sobivala, se križala in dopolnjevala, pa vendar živela ločeni ter močno različni življenji. Eno je bilo vojaško življenje na frontah in v strelskih jarkih, drugo pa se je bolj ali manj nemoteno odvijalo daleč stran od morišč ter krutega vojaškega vsakdana. Čeprav je bilo civilno prebivalstvo prek časopisov, pošte in osebnih pričevanj vojakov dobro obveščeno o dogajanju na fronti, pravih razsežnosti grozot ter absurdnosti bojevanja vendarle ni moglo dojeti niti razumeti. Razlogov za to je bilo več. Vladne službe so s pomočjo stroge cenzure nadzirale vse tedanje knjižne izdaje, časopise, filmsko produkcijo in druge oblike obveščanja. V javnih medijih je bilo od prvega dne dalje nezaželeno in prepovedano vsakršno negativno ter kritično pisanje o vojni in vojnih dogodkih. Načrtno se je opevalo in poveličevalo zgolj zmage in dosežke domače vojske, črnilo in smešilo pa se je delovanje sovražnika ter njegovih enot. Številni časopisi, ki niso upoštevali novih pravil, so bili zato ukinjeni, vzniknili pa so mnogi novi, tendenciozni in populistično naravnani tedniki, ki so verno sledili propagandnim interesom vlade ter vojske.

Javno mnenje se je nadziralo in oblikovalo tudi s poseganjem v območje zasebnega, v osebno pošto, ki je potovala med fronto in zaledjem. Pod pretvezo zagotavljanja javne varnosti je bilo točno določeno o čem in kako smejo pisati vojaki ter kaj lahko v pismih, na dopisnicah in razglednicah napišejo civilisti. Prepovedano je bilo navajanje imen krajev in pisanje o premikih vojske ter njenih položajih, ni se smelo govoriti o negativnih plateh vojaškega življenja, nezaželeno je bilo tudi kritično pisanje o monarhiji in tedanji politiki. Podobne prepovedi so veljale tudi za izražanje na različnih javnih mestih, pri čemer so oblasti posebej nadzorovale vojake, ki so prihajali na reden ali bolniški dopust. Nadrobni in živi opisi grozot, ki so jih doživljali v strelskih jarkih, naj bi med prebivalce vnašali nemir ter strah, slabili podporo vojni in na splošno kvarno vplivali na ljudi.

Spodbujanje pozitivne javne klime je bilo za potek vojne zelo pomembno, saj je preprečevalo nemire in paniko ter zagotavljalo stalen dotok novih vojakov in prepotrebnega denarja ter blaga. V ta namen so državni organi, društva in verske skupnosti pripravljale različne javne manifestacije, organizirale so se zbiralne akcije raznovrstnega blaga ter ustanavljale organizacije, ki so skrbele za zmanjševanje posledic vojne. Vsako tovrstno početje je bilo podprto z dobro organiziranimi reklamnimi kampanjami, ki so prek časopisov, plakatov in s pomočjo drugega promocijskega gradiva s prefinjenimi reklamnimi gesli spodbujale domoljubje ter trkale na najbolj občutljiva področja človekove duše in s tem krepile oziroma ohranjale podporo vojni.

V funkciji tovrstnih vojaško-državnih propagandnih načel je potekalo tudi uradno obveščanje o smrti ali drugačni usodi vojakov. Svojci so ob smrti običajno prejeli skopo uradno obvestilo, v katerem je bil naveden zgolj datum in mogoče tudi kraj smrti. V nekaterih primerih so poleg uradnega obvestila prejeli tudi pismo vojaškega kurata, soborca ali nadrejenega, kjer so bile opisane podrobnejše okoliščine smrti. Seveda so se pisci tudi v teh primerih večinoma izogibali najbolj grozljivim podrobnostim in domače poskušali potolažiti z besedami o hitri, neboleči ter junaški smrti. Podobna so bila tudi obvestila o pogrešanih in ujetih vojakih. Slednji so se, če niso prej zboleli ali umrli, s pomočjo Rdečega križa kmalu javili domačim, za številnimi pogrešanimi pa se je sled za vedno izgubila.


Vojna je vedno in povsod odlična priložnost za kovanje vojnih dobičkov. Več let zapored so tako oblasti ob podpori vojaške industrije, v Pratru na Dunaju organizirale odmevne in dobičkonosne razstave, na katerih so razstavljali medicinske pripomočke ter najnovejše orožje in vojaško opremo, obiskovalci pa so se lahko sprehodili tudi skozi »prave« strelske jarke. Kaj so si ob tovrstnem prikazovanju in reklamiranju vojne mislili vojaki, ki so se pravkar vrnili iz resničnih »polj groze in smrti«, si lahko zgolj predstavljamo. (Arhiv Goriškega muzeja, zbirka razglednic)
Vojna je vedno in povsod odlična priložnost za kovanje vojnih dobičkov. Več let zapored so tako oblasti ob podpori vojaške industrije, v Pratru na Dunaju organizirale odmevne in dobičkonosne razstave, na katerih so razstavljali medicinske pripomočke ter najnovejše orožje in vojaško opremo, obiskovalci pa so se lahko sprehodili tudi skozi »prave« strelske jarke. Kaj so si ob tovrstnem prikazovanju in reklamiranju vojne mislili vojaki, ki so se pravkar vrnili iz resničnih »polj groze in smrti«, si lahko zgolj predstavljamo. (Arhiv Goriškega muzeja, zbirka razglednic)
Civilno prebivalstvo je po vsej monarhiji organiziralo različne akcije za pomoč vojakom in ranjencem. Na fotografiji so dekleta z Grahovega ob Bači, ki pletejo volneno perilo za vojake. (Tedenske slike, 16. 8. 1916)
Civilno prebivalstvo je po vsej monarhiji organiziralo različne akcije za pomoč vojakom in ranjencem. Na fotografiji so dekleta z Grahovega ob Bači, ki pletejo volneno perilo za vojake. (Tedenske slike, 16. 8. 1916)
Organizacija Rdečega križa je imela pomembno vlogo pri zbiranju in posredovanju podatkov o padlih, pogrešanih ter ujetih vojakih. Finančna sredstva za svoje delovanje je zbirala na različne načine, tudi s prodajo razglednic. Na fotografiji je razglednica tolminske podružnice Rdečega križa s podobo Mengor. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Organizacija Rdečega križa je imela pomembno vlogo pri zbiranju in posredovanju podatkov o padlih, pogrešanih ter ujetih vojakih. Finančna sredstva za svoje delovanje je zbirala na različne načine, tudi s prodajo razglednic. Na fotografiji je razglednica tolminske podružnice Rdečega križa s podobo Mengor. (Arhiv Tolminskega muzeja)