SKRB ZA RANJENE IN BOLNE

Kako neumno umazana je vojska! Koliko ranjencev so danes nesli mimo nas! In kaj so dosegli Italijani? Pobili zopet nekaj svojih in naših ljudi, ali brez najmanjšega uspeha. Uspeh je bil le v tem, da se je povečalo človeško gorje še za nekaj procentov – zopet je nekaj družin nesrečnih. Kdaj bo temu zločinskemu postopanju konec? Kdaj bo konec vojske?
Franc Rueh

Cilj slehernega vojskovanja je onesposobiti in premagati sovražnika. Pri tem se uporabljajo različna ubojna sredstva, ki povzročajo hude telesne in duševne poškodbe ter smrt. Prav zaradi ublažitve hudih in tragičnih posledic vojn je bila leta 1864 sprejeta evropska konvencija o zaščiti ranjenih in obolelih vojakov, iz katere se je kasneje razvila mednarodna organizacija Rdeči križ. Na slovenskih tleh je prvo tovrstno društvo nastalo že dve leti po sprejetju konvencije, prvi večji preizkus, s katerim se je soočilo, pa je bil ljubljanski potres leta 1895. Pravi pomen Rdečega križa in hitre medicinske pomoči pa se je v celoti pokazal šele v prvi svetovni vojni.

Avstro-ogrska vojska je imela znotraj svojega vojaškega sistema dobro organizirano medicinsko službo, ki pa se je že v prvih mesecih vojne pokazala kot nezadostna in okorela. V štirih letih bojevanja se je zato organizacija in izvajanje medicinske pomoči nenehno spreminjalo. Prilagajalo se je spreminjajočim se razmeram na bojiščih in poskušalo vsaj za silo poskrbeti za nepregledno število ranjenih ter obolelih, ki jih je vojna prinašala. V izrednih delovnih pogojih, ki so vladali na bojiščih, je bilo nujno hitro ukrepanje, improvizacija in uvajanje novih metod dela ter postopkov hitre prve pomoči. Novosti v zdravljenju posledic vojne so uvajale tudi vse večje deželne in državne bolnice v zaledju. V vojnem in povojnem času je močno napredoval predvsem razvoj splošne ter obrazne plastične kirurgije, velik napredek je bil narejen na področju protetike, na novo so bile diagnosticirane in poimenovane različne dotlej neznane iz vojne izvirajoče psihične bolezni. Vojna, ki je sicer zahtevala številne žrtve, je bila torej tudi odličen poligon za učenje in nabiranje dragocenih izkušenj, ki so pomembno prispevale k skokovitemu povojnemu razvoju medicinske znanosti.

Za obolele in ranjene so na fronti ter v neposrednem zaledju poleg profesionalnih zdravnikov in medicinskih delavcev skrbeli še številni na hitro priučeni vojaki sanitejci. Njihova naloga je bila pobiranje ranjenih vojakov na bojišču, nudenje najnujnejše prve pomoči in transport poškodovancev do najbližjih obvezovališč ter poljskih bolnišnic. To je bilo večinoma zelo nevarno delo, zaradi katerega so številni padli ali bili hudo ranjeni. Nekoliko bolje se je godilo sanitejcem, ki so skrbeli za ranjence v bolnišnicah. Tem so pogosto pomagale tudi bolničarke, prostovoljke Rdečega križa ali drugih humanitarnih organizacij. Tretja skupina vojakov sanitejcev pa je bila odgovorna za transport huje poškodovanih do najbližjih bolnišnic. Ta je na začetku potekal predvsem s konjskimi vpregami, kasneje pa večinoma z avtomobili in vlaki.

Medicinskega in drugega pomožnega osebja je zaradi velikega števila ranjenih stalno primanjkovalo. Manjkalo je tudi ustreznih prostorov in opreme, zato so številni sicer ozdravljivi domači ter sovražni vojaki umirali brez primerne pomoči, v nemogočih in nečloveških pogojih. Vsak vojak je zato imel s sabo v nahrbtniku vsaj en komplet prve pomoči, pred vsakim večjim bojem pa so jim vojaške oblasti razdelile tudi večje količine alkohola, ki je bil v skrajnih primerih in ob hudih bolečinah edina pomoč ter zdravilo.

Trajnih poškodb in smrti pa niso prinašale zgolj rane, ampak tudi druge bolezni, ki so razsajale med vojaki. Na začetku vojne so bile to predvsem kužne bolezni, kot sta kolera in tifus, kasneje tudi španska gripa, številni so obolevali zaradi različnih spolnih bolezni, mnoge so onesposobili strah, groza ter drugi psihični pritiski. Zaradi tako imenovanega »bojnega šoka« so namreč številni vojaki zblazneli ali pa začeli kazati različne druge posledice, kot so tresenje, paraliza, psihična odsotnost, nezmožnost govora in drugo. Na začetku so menili, da je to stanje zgolj posledica strahopetnosti, zato so take vojake že po krajšem času pošiljali nazaj na bojišče. Kasneje so jih začeli načrtneje zdraviti, pri čemer so uvajali tudi novo metodo zdravljenja z elektrošoki.