BLIŠČ IN BEDA VOJAŠKEGA ŽIVLJENJA

Življenje v jarkih se je gibalo le od mraka do zore, čez dan je bila vsa sivkasto rjava pokrajina kakor izumrla, da je imel opazovalec pri svetlem dnevu dojem neresnice.
Karel Jagodič

Prihod na fronto je bil za večino vojakov postopen. Ob vpoklicu so najprej za krajši čas odšli v zbirne vojašnice, šele nato so jih poslali na eno izmed bojišč: najprej na južnosrbsko ali vzhodnorusko bojišče, po letu 1915 še na novo frontno črto na meji z Italijo. Čeprav se je že s prihodom v vojašnice življenje večine močno spremenilo, se to s pogoji bivanja na fronti ni moglo primerjati. Red, čistočo, redno hrano in razmeroma udobne postelje vojašnic so zamenjale neprestane selitve ter spanje na zasilnih ležiščih ali golih tleh, neredna prehrana in velikokrat celo lakota, pomanjkljiva osebna higiena ter nadležen mrčes in umazana, raztrgana ter dostikrat povsem mokra oblačila, ki so se običajno posušila kar na telesu.

Seveda so se bivanjski pogoji od bojišča do bojišča razlikovali. Ponekod so za frontno črto zrasla prava naselja barak in drugih pomožnih objektov, drugje so vojaki bivali v kavernah ter naravnih jamah, neredko pa tudi v bogato opremljenih dvorcih, cerkvah, šolah ali različnih hlevih in zasebnih hišah, ki so jih na silo zasegli domačinom. Velike razlike so bile tudi med nastanitvenimi objekti navadnih vojakov in oficirjev. Za slednje je bilo seveda najprej in najbolje poskrbljeno. Tudi v najbolj nemogočih pogojih so jim poskušali najti ali zgraditi razmeroma udobna bivališča, kljub splošni lakoti in pomanjkanju hrane so še vedno dobro jedli, večini višjih oficirjev pa je bil dodeljen tudi poseben vojak – sluga, ki je skrbel za njegove osebne potrebe.

Za organizacijo in nemoten potek vsakdanjega življenja vojakov na fronti so bile zadolžene posebne tehnične enote, ki so skrbele za gradnjo cest, bivališč, strelskih jarkov ter telefonskih povezav. Poleg njih so k posameznim bojnim enotam spadale še premične poljske kuhinje, pekarne, pralnice in zasilne bolnišnice ter prevezovališča, večje število mož pa je bilo zadolženih še za številne tovorne, vlečne in druge živali, ki so omogočale premikanje ali služile za oskrbo in prehrano večtisočglavega moštva. Čeprav je bila hrana v času hujših bojev pogosto zelo neredna in pičla, jo je bilo v prvih letih vojne vendarle zadosti. Na nekaterih bojiščih je bil predvsem v poletnih mesecih veliko večji problem pomanjkanje pitne vode, ki je marsikaterega vojaka pripeljal na rob blaznosti ali do hudih trebušnih bolezni. Velike probleme pa je številnim povzročalo tudi pomanjkanje tobaka, saj je bil ta, poleg hrane in alkohola, ki so ga predvsem pred hujšimi boji delili vojakom, najtežje pričakovana in najbolj zaželena vsakdanja stvar.

Večini vojakov se je bilo še najlažje navaditi na nečistočo. Po nekaj dnevih spanja na tleh in bivanja v jarkih, kjer si po več dni ni bilo moč umiti niti rok, so postali vsi enako smrdeči ter umazani. Smrad po iztrebkih se je mešal z vonjem streliva, krvi in razpadajočih trupel in ni jim ostalo drugega, kot da situacijo v katero so bili porinjeni, sprejmejo. Kljub vsem nadlogam in grozotam pa se večina vojakov nikoli ni navadila ter sprijaznila z ušmi in drugim mrčesom, pred katerim se ni bilo moč trajno zaščititi. Grozo in odpor so vzbujale tudi številne podgane, ki so se naselile v jarkih ter bližini pokopališč. Kradle so jim hrano in jim trgale nahrbtnike, obirale kosti umrlih, žive pa nadlegovale v spanju, zato so ponekod v jarke naselili tudi mačke, ki naj bi jih vsaj nekoliko zredčile.


Vojaki so v mirnih obdobjih med spopadi ali ob umiku v zaledje vsak na svoj način poskrbeli za zagotavljanje osebne higiene. Poleg pomanjkanja vode jih je najbolj pestila stalna prisotnost različnega mrčesa, ki ga je bilo s telesa, oblačil in ležišč zelo težko pregnati. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Vojaki so v mirnih obdobjih med spopadi ali ob umiku v zaledje vsak na svoj način poskrbeli za zagotavljanje osebne higiene. Poleg pomanjkanja vode jih je najbolj pestila stalna prisotnost različnega mrčesa, ki ga je bilo s telesa, oblačil in ležišč zelo težko pregnati. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Prehranjevanje je bilo za slehernega vojaka pomemben in težko pričakovan del vsakodnevne vojaške rutine. V relativno mirnih dnevih med posameznimi ofenzivami so jim posamezni obroki določali dnevni ritem in jim pomagali razbiti dolgočasno vojaško življenje. Ko je začelo hrane primanjkovati ali zaradi spopadov niso mogli do nje, pa je postal dnevni obrok življenjskega pomena. Lakota je bila za mnoge hujša nadloga kot streljanje. Zaradi nje so zbolevali, umirali, kradli, se vdajali sovražniku ali storili kakšno drugo nerazsodno dejanje, ki jih je lahko pripeljalo do najhujše kazni – smrti. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Prehranjevanje je bilo za slehernega vojaka pomemben in težko pričakovan del vsakodnevne vojaške rutine. V relativno mirnih dnevih med posameznimi ofenzivami so jim posamezni obroki določali dnevni ritem in jim pomagali razbiti dolgočasno vojaško življenje. Ko je začelo hrane primanjkovati ali zaradi spopadov niso mogli do nje, pa je postal dnevni obrok življenjskega pomena. Lakota je bila za mnoge hujša nadloga kot streljanje. Zaradi nje so zbolevali, umirali, kradli, se vdajali sovražniku ali storili kakšno drugo nerazsodno dejanje, ki jih je lahko pripeljalo do najhujše kazni – smrti. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Vojaško življenje zahteva od človeka ne le poguma in poslušnosti, ampak tudi veliko mero potrpežljivosti ter strpnosti. Ogromno ljudi različnih navad in jezikov je bilo več let zapored prisiljeno sobivati na zelo majhnih ter neudobnih prostorih, ki niso omogočali prav veliko zasebnosti in umika v osamo. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Vojaško življenje zahteva od človeka ne le poguma in poslušnosti, ampak tudi veliko mero potrpežljivosti ter strpnosti. Ogromno ljudi različnih navad in jezikov je bilo več let zapored prisiljeno sobivati na zelo majhnih ter neudobnih prostorih, ki niso omogočali prav veliko zasebnosti in umika v osamo. (Arhiv Tolminskega muzeja)
V varnem zavetju pod Tolminom, tik ob Tolminki, so imeli avstrijski vojaki pravo malo naselje domiselno zgrajenih barak. (Arhiv Tolminskega muzeja)
V varnem zavetju pod Tolminom, tik ob Tolminki, so imeli avstrijski vojaki pravo malo naselje domiselno zgrajenih barak. (Arhiv Tolminskega muzeja)