Hudo je biti begunec, odvisen od milosti in dobrosrčnosti ljudi, a najdejo se blage duše, ki čutijo z nami.
Begunka iz Gorice
Vojna je močno zaznamovala celotno Habsburško monarhijo, v najokrutnejši obliki pa je posegla predvsem na območja, ki so se znašla v neposredni bližini bojišč. Slovenci, živeči v krajih ob Soči, so se s problemom begunstva soočili že v prvih dneh vojne z Italijo. Italijani, ki so zasedli kraje v Brdih, na Kambreškem, Kobariškem in Bovškem, so večino prebivalcev že nekaj tednov po zasedbi izselili. Na Kobariškem se je večina beguncev preselila v Breginjski kot, ljudje iz Bovškega in ostalih nižje ležečih krajev pa so bili najprej preseljeni v kraje tik za mejo, nato pa so jih razselili po celotni Italiji. Prebivalci zasedenih tolminskih vasi so se še pred prihodom Italijanov najprej zatekli v kraje na levem bregu Soče, potem pa jih je večina odšla v eno izmed begunskih taborišč, ki so jih oblasti odpirale po vsej monarhiji. Družine, ki so imele zadosti sredstev ali velikodušne sorodnike in prijatelje, so lahko ostale na domačem ozemlju. Veliko jih je bilo na Cerkljanskem, v Baški grapi in na Šentviški planoti, mnogi so se preselili na Kranjsko, Štajersko ali Koroško. Tu so bivale tudi posamezne družine z Bovškega, večina Bovčanov pa je vojni čas preživela v glavnem begunskem taborišču Slovencev, v kraju Bruck na Leithi.
Usode beguncev so bile zelo različne. Najbolje se je godilo tistim, ki so živeli pri dobrosrčnih sorodnikih in prijateljih. Na začetku, ko je večina menila, da je begunstvo zgolj začasno, so bili odnosi med gostitelji in priseljenci še prijateljski ter znosni, kasneje, ko vojne ni hotelo biti konec in je zavladalo vsesplošno pomanjkanje, pa so se začeli odnosi med njimi krhati. Družine, ki so bile nastanjene pri posameznikih, so namreč morale same poskrbeti za svoje preživetje. Upravičene niso bile niti do begunske denarne podpore, saj jih je vlada s tem želela prisiliti, da odidejo v eno izmed avstrijskih begunskih taborišč. Nekoliko bolje se je godilo tistim, ki so ostali v bližini svojih domov, saj so zanje skrbele občine, iz katerih so izhajali. Iz državnih zalog so jim delili hrano in oblačila, lažje so si poiskali tudi delo ter dodaten zaslužek.
Begunci v Italiji so bili večinoma nastanjeni pri zasebnikih in deležni državne denarne podpore. Omogočeno jim je bilo tudi zaposlovanje v industriji in pri bližnjih kmetih, otroci pa so lahko obiskovali tamkajšnje šole. V krajih, kjer se je zadrževalo večje število Primorcev, so se razvile celo prave slovenske skupnosti, katerih povezovalna sila so bili običajno duhovniki. Te so Italijani najprej internirali in ločili od ostalih beguncev, potem pa so jih izpustili, tako da so se lahko pridružili svojim faranom ali drugi večji begunski skupnosti. Najbolje pa so jo odnesli begunci iz izpraznjenih kobariških vasi, ki so jih preselili v bližnji Breginjski kot. Čeprav so morali zapustiti svoje domačije, so vendar ostali med svojimi ljudmi, blizu doma, kjer je bilo begunstvo nedvomno lažje prenašati.
Prav posebno življenje pa se je razvilo v begunskih taboriščih, ki so zrasla po celotnem avstrijskem delu monarhije. To so bila prava dobro organizirana begunska naselja, kjer so skupaj prebivali begunci različnih narodnosti. Zanje je skrbela država, ki je zagotavljala hrano, oblačila, delo, medicinsko pomoč, pa tudi izobraževanje in versko oskrbo. Seveda niso bila vsa taborišča enako dobro urejena, zato se je kljub razmeroma dobremu življenju, večina beguncev želela vrniti bližje domu. Slednje je bilo posebej aktualno v zadnjih letih vojne, ko se je cesarstvo soočalo z vsesplošnim pomanjkanjem in vedno hujšimi nacionalnimi trenji.
Predhodna stran
Začetna stran
Naslednja stran
