SPROSTITEV IN ZABAVA

Kaj so nam bili mar Rusi, kaj Kozaki! Brigali smo se le, kdaj se bomo napasli, naspali, kdaj bomo dobili od doma kako pošto ali paket.
Ivan Matičič

Neznosen in velikokrat dolgočasen vojaški vsakdan so si vojaki lajšali na različne načine. Pritisk pred bojem in ob najhujših obremenitvah so sproščali s humorjem, preklinjanjem ter cigaretami in alkoholom, ki so jim jih zagotavljale vojaške oblasti. Ob običajnih dnevih so si predvsem za bojno črto, pogosto pa tudi v strelskih jarkih, čas krajšali s petjem in glasbo, kvantanjem, kartanjem ter raznovrstnimi vsakdanjimi pogovori. Umik v zaledje je pomenil tudi boljšo in predvsem rednejšo prehrano, možnost, da so se naspali, odpočili ter po dolgem času umili, preoblekli, oprali in se tako vsaj začasno znebili nadležnega mrčesa. Ko so bila najnujnejša opravila končana, pa se je našel čas tudi za organizirano zabavo in sprostitev.

V posameznih enotah so se oblikovali pravi pevski zbori in različne glasbene zasedbe, ki so občasno nastopale tudi za civilno prebivalstvo, ki je živelo v neposredni bližini frontnih linij. Vojaške oblasti so pod vodstvom vojaških kuratov organizirale množično obiskane maše in spovedi, prirejali so različne športne tekme ter celo gledališke predstave. V neposredni bližini bojnih črt so zrasle vojaške kinodvorane, kantine, oficirske jedilnice in kuhinje ter manjše in večje kapele ter cerkve. To je bil tudi čas, ko so slovesno podeljevali medalje in priznanja zaslužnim vojakom, kar je bilo pogosto povezano z obiski višjih oficirjev, političnih veljakov ali celo predstavnikov vladarske hiše.

V vsakem večjem zalednem območju je bilo poskrbljeno tudi za spolno življenje vojaštva. Pod prisilo oziroma prostovoljno, zaradi pomanjkanja hrane ali boljšega zaslužka, so med vojake prihajale ženske – prodajalke ljubezni – in pod strogim nadzorom ter zdravstveno kontrolo vojaških oblasti delile svoje spolne usluge številnemu moštvu. Seveda so bili tudi pri tem početju oficirji privilegirani in ločeni od navadnih vojakov. Z modno oblečenimi in uglajenimi gospemi, ki so prihajale k njim, so se po več dni skupaj zadrževali v zasebnih sobah ali hotelih, medtem ko so morali navadni vojaki v vrsti čakati pred vojaškimi bordeli, da jim bo končno namenjen natančno odmerjen čas, ki so ga smeli preživeti z žensko, ki jim je bila določena. Posledica tovrstnega početja je bil razmah različnih spolnih bolezni, ki so razsajale na vseh frontah prve svetovne vojne in so bile enako grozeče ter nevarne kot številne druge kužne bolezni tedanjega vojaštva.

Težko pričakovan, a za mnoge redek beg iz vojaškega vsakdana, je bil tudi dopust. Čeprav je čakanje nanj vojakom pomagalo premagovati vsakodnevne napore, je bila vrnitev v civilno življenje za marsikoga stresna in polna strahov. Civilisti daleč od frontnih črt so se z vojno ukvarjali in jo doživljali na drugačen način kot vojaki, zato so ti z domačimi o dejanskih grozotah, ki jih je prinašala ter s katerimi so se soočali, le redko odkrito govorili. Številni so bili vojaki, ki se ob morebitnem dopustu niso imeli kam vrniti, saj so bili njihovi domovi porušeni ali so se znašli na sovražnem ozemlju, družine pa so bile razseljene po različnih begunskih taboriščih. Mnoge so ob nekajtedenskem prihodu domov pričakali beda, neobdelana polja in lačna usta otrok, druge bolni ter skrušeni starši ali nezvesta žena, ki si je v času moževe odsotnosti poiskala drugo moško družbo.


Vojaki so tudi v najhujših situacijah, med boji in mukotrpnem čemenju v strelskih jarkih in kavernah, našli čas za glasbo in petje. Vsaka večja enota je imela vsaj eno glasbeno skupino ali zbor s katerimi so občasno nastopali tudi za domačine živeče v najožjem zaledju fronte. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Vojaki so tudi v najhujših situacijah, med boji in mukotrpnem čemenju v strelskih jarkih in kavernah, našli čas za glasbo in petje. Vsaka večja enota je imela vsaj eno glasbeno skupino ali zbor s katerimi so občasno nastopali tudi za domačine živeče v najožjem zaledju fronte. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Vojaške oblasti so raznovrstne glasbene, igralske in športne nastope običajno dopuščale ter celo spodbujale, saj so razbijali napetost in naveličanost, ki se je širila med vojaki ter prispevali k dvigu bojne morale. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Vojaške oblasti so raznovrstne glasbene, igralske in športne nastope običajno dopuščale ter celo spodbujale, saj so razbijali napetost in naveličanost, ki se je širila med vojaki ter prispevali k dvigu bojne morale. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Oficirji so se običajno zabavali ločeno od moštva. Posebej v ta namen so jim v nekaterih delih bojišča zgradili ali uredili posebne oficirske kuhinje in sobe, kjer je bilo poskrbljeno za več udobja, luksuzno postrežbo ter boljšo hrano. Na fotografiji so častniki zbrani v zasebni hiši v zaledju soške fronte ob praznovanju božiča leta 1915. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Oficirji so se običajno zabavali ločeno od moštva. Posebej v ta namen so jim v nekaterih delih bojišča zgradili ali uredili posebne oficirske kuhinje in sobe, kjer je bilo poskrbljeno za več udobja, luksuzno postrežbo ter boljšo hrano. Na fotografiji so častniki zbrani v zasebni hiši v zaledju soške fronte ob praznovanju božiča leta 1915. (Arhiv Tolminskega muzeja)