UJETNIŠTVO, DEZERTERSTVO IN SAMOPOŠKODBE

Saj moramo zblazneti. Lahom predati se ne moremo, za Avstrijo ne maramo. Med dvema ognjema smo: Avstrija nas goni v smrt, Italija nas pobija.
Ivan Matičič

Čeprav so se mnogi vojaki bali trajnih poškodb in bolezni, je bil odhod v bolnico za večino lažje ranjenih ter bolnih vendarle dobrodošel. Umaknili so se namreč s fronte in imeli s tem vsaj za nekaj časa večje možnosti za preživetje. Seveda vsem ta možnost ni bila dana, zato so se mnogi, kljub nevarnosti, da jih odkrijejo in strogo kaznujejo, namerno sami poškodovali ali okužili. Hlinjenje različnih bolezni je bilo v vojski sicer pogosto in na začetku vojne tudi razmeroma uspešno početje. Kasneje, ko so se razmere vedno bolj zaostrovale in je začelo vojakov primanjkovati, pa se bojišču ni bilo več tako lahko izogniti.

Želja po končanju muk in trpljenja, ki jih je prinašala vojna, se je iz leta v leto večala. Vedno več je bilo vojakov, ki so na skrivaj, kasneje pa tudi glasno razmišljali, kako bi se položaju, v katerega so bili pahnjeni, izognili. Ena izmed možnosti je bilo dezerterstvo, za katerega je bila predpisana zelo huda kazen – usmrtitev. Poleg tega je to veljalo za strahopetno in nečastno dejanje, s katerim si se izneveril tako tovarišem kot cesarju. Zanj so se zato v prvih letih vojne odločili le redki, v zadnjih dveh letih, ko sta tako vojska kot monarhija že začeli razpadati, pa je bilo dezerterjev vedno več. Ker po pobegu vojaki večinoma niso upali domov, saj bi jih lahko hitro ujeli in kaznovali, so se v skupinah zbirali na različnih manj obljudenih mestih, kjer ni bilo orožnikov, vohunov ter drugih neželenih prič. Na območju današnje Slovenije je bilo glavno zbirališče dezerterjev oziroma tako imenovanega »zelenega kadra« v Trnovskem gozdu, glavna komanda pa je bila v Lokovcu. Tu so v zavetju dreves živeli svojevrstno vzporedno vojaško življenje vendar s to razliko, da niso bili izpostavljeni neprestanemu sovražnemu ognju, lakoti in drugim tegobam, ki so jih pestile pred odhodom v ilegalo. Čeprav so dezerterji s pobegom vse postavili na kocko, se jim je na koncu vojne vendarle dobro izšlo. Monarhija, ki so se ji izneverili, je namreč razpadla, zato so se lahko po koncu vojne mirno ter brez kazni ponovno vključili v normalno življenje.

Najmnožičnejša oblika umika iz prvih bojnih vrst pa je bilo ujetništvo. Tega so se avstrijski vojaki na začetku zelo bali, saj so jim oficirji slikali najhujše podobe sovražnika, ki mu za nikakršno ceno ni dobro priti v roke. Ujetnike, ki so bili zajeti na vzhodni ruski fronti, so poslali v zaledje, kjer so delali na kmetijah, pri različnih gradbenih delih, v rudnikih in tovarnah. Načrtnih usmrtitev ujetih vojakov običajno ni bilo, so pa mnogi umrli zaradi lakote, bolezni, izčrpanosti in izredno slabih življenjskih pogojev. Tudi ruskim ujetnikom, ki so jih zajeli Avstrijci, se ni godilo bistveno bolje. Ob pičli hrani in v popolni bedi so morali za vojsko opravljati najtežja fizična dela, vsakršno druženje z domačini pa je bilo kaznivo in preganjano. Ob odprtju soške fronte so začeli k nam prihajati tudi Italijanski ujetniki, številni naši vojaki pa so se znašli v italijanskih taboriščih.

Večina vojakov obeh strani seveda ni prostovoljno sprejela ujetništva, ampak so bili zajeti med boji ali kot ranjenci. Kljub temu pa je bilo med številnimi ujetniki vendarle tudi veliko takih, ki so se načrtno predali in prostovoljno odšli na drugo stran. Eden izmed glavnih razlogov za prebeg avstro-ogrskih vojakov so bile nevzdržne razmere in pomanjkanje hrane. Lakota je bila odločilni razlog predvsem na fronti z Italijo, saj je bilo splošno znano, da je italijanska vojska dobro založena z raznovrstno hrano in drugimi potrebščinami. To dejstvo in vedno bolj skrhan političen položaj monarhije je kmalu začel izkoriščati tudi italijanski propagandni stroj, ki je med vojake ter civiliste ob fronti iz letal trosil različne letake s pozivi o predaji in prebegu v njihove vrste. Mnogi so mamljivim obljubam in propagandi nasedli, položaj, v katerega so z ujetništvom prišli, pa običajno ni bil tako lep, kot so ga Italijani oglaševali. Mnogi so morali ponovno na fronto, tokrat v vrste nekdanjega sovražnika, druge so čakala najtežja fizična dela in življenje v taboriščih. Poleg tega je za veliko ujetnikov z obeh strani vojna trajala dlje kot sicer, saj so se številni domov vračali šele leto ali dve po končani vojni.


V ujetništvu so se znašli številni Slovenci. Večina je po razorožitvi morala opravljati različna težaška dela na kmetijah, v rudnikih in industriji, oficirji pa so bili težjih del praviloma oproščeni. Na fotografiji poslani iz ruskega ujetništva so Štefan Bukovec, Krncov iz Tolmina, Miha Lipušček iz Zatolmina in Peter Rušič z Mosta na Soči. (Arhiv Tolminskega muzeja)
V ujetništvu so se znašli številni Slovenci. Večina je po razorožitvi morala opravljati različna težaška dela na kmetijah, v rudnikih in industriji, oficirji pa so bili težjih del praviloma oproščeni. Na fotografiji poslani iz ruskega ujetništva so Štefan Bukovec, Krncov iz Tolmina, Miha Lipušček iz Zatolmina in Peter Rušič z Mosta na Soči. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Številne ruske ujetnike je avstrijska oblast razposlala po celotni monarhiji, kjer so morali zanjo v izredno slabih življenjskih pogojih opravljati najtežja fizična dela. Na fotografiji je skupina ujetnikov, ki so bili poslani na prisilno delo v Posočje. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Številne ruske ujetnike je avstrijska oblast razposlala po celotni monarhiji, kjer so morali zanjo v izredno slabih življenjskih pogojih opravljati najtežja fizična dela. Na fotografiji je skupina ujetnikov, ki so bili poslani na prisilno delo v Posočje. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Mednarodna organizacija Rdečega križa je poleg zbiranja obvestil o padlih in pogrešanih posredovala tudi pri posredovanju informacij zajetih vojakih. Na fotografiji je obrazec s podatki o ujetniku zajetem na ruski fronti, poslan na Občino Sv. Lucija. (PANG, fond Občina Sv. Lucija)
Mednarodna organizacija Rdečega križa je poleg zbiranja obvestil o padlih in pogrešanih posredovala tudi pri posredovanju informacij zajetih vojakih. Na fotografiji je obrazec s podatki o ujetniku zajetem na ruski fronti, poslan na Občino Sv. Lucija. (PANG, fond Občina Sv. Lucija)