VOJNA SE BLIŽA KONCU

Na železnici je bojišče: domov se vračajo vojaki, streljajo pijani drug drugega, divji v prevzetnosti. Za uboj so jih pač vzgojili! Ubogo človeštvo.
Andrej Čebokli

Prepričanje večine, da bo vojna hitra in kratka, se ni uresničilo. V štirih letih vojaškega terorja, trpljenja, grozot in pomanjkanja je izginilo navdušenje nad cesarjem ter monarhijo, omajana je bila vera v boga, skrhani so bili medčloveški odnosi. Med vojaki se je širila neizmerna fizična in psihična utrujenost in zgolj neusmiljena vojaška disciplina jih je silila, da vztrajajo na položajih, ki so jim bili dodeljeni. Mogočna vase zaverovana dvojna monarhija je razpadala. Cesar Karel, ki je nasledil predhodnika Franca Jožefa, je maja 1917 v želji, da ohrani, kar se ohraniti da, ponovno sklical na začetku vojne razpuščen parlament in obudil zatrto strankarsko življenje. S tem so prišli na dan številni politični in gospodarski problemi ter potlačene in preganjane nacionalne zahteve.

Množice so vedno bolj odločno zagovarjale in zahtevale osamosvojitev posameznih narodov, ki so bivali v okviru monarhije, vedno bolj glasni ter ostri pa so bili tudi pozivi h koncu nesmiselne morije. Vojna je namreč dobivala vedno bolj krut obraz. Gospodarstvo je bilo v razsulu, nekdanjega javnega reda in miru ni bilo več moč vzdrževati, ljudje so bili lačni, brezvoljni ter vsega naveličani. Le redke so bile družine brez v vojni padlih članov, za mnogimi se je izgubila vsaka sled ali pa so ždeli v ruskem ali italijanskem ujetništvu. Poleg tega so se z bojišč vračali fantje in možje s hudimi psihičnimi in telesnimi poškodbami. Poskušali so se ponovno vključiti v družbo, vendar jih ta, kljub številnim javnim izjavam podpore in pomoči, ni sprejemala z odprtimi rokami. Čeprav so bili deležni različnih usposabljanj, velikokrat niso dobili obljubljenih služb, ljudje so vanje zijali, se jih izogibali in jih pomilovali. Številni so se zato umikali iz javnosti in se odrinjeni na rob družbe spopadali z osebnimi stiskami ter bojem za obstanek.

Konec oktobra 1918 je avstro-ogrska armada na fronti z Italijo dokončno priznala poraz. Zadnje mesece njenega zadrževanja na zasedenem italijanskem ozemlju so zaznamovala ropanja, požigi in objestno obnašanje, s katerim so se pridružili še okrutnejšim nemškim zaveznikom. Pomanjkanje discipline in nečloveške razmere zadnjih tednov bojevanja so pripeljale do množičnih vdaj ter predaj orožja. Lačni, razcapani in podivjani vojaki so se v velikih skupinah dan za dnem zgrinjali proti domu ter na poti ustrahovali, ropali in ogrožali tiste, za katere so se pred tem borili.

Takoj za njimi pa je prihajala zmagovita italijanska vojska. Brez odpora je zasedla celotno Primorsko, ki si jo je zagotovila s podpisom Londonskega pakta in si podredila kraje, v katerih je bivalo večinsko slovensko prebivalstvo. Primorske begunce in vojake, ki so se vračali na svoje porušene in izropane domove, je zato čakalo še eno veliko razočaranje, saj je nekdanji sovražnik postal njihov novi gospodar.


Vojne invalide je bilo po koncu svetovne morije moč srečevati povsod po deželi. Čeprav jim je država pomagala s protezami, izobraževanji, dodatnimi zdravljenji in denarno podporo, njihovo vključevanje v normalno življenje ni bilo lahko.
Vojne invalide je bilo po koncu svetovne morije moč srečevati povsod po deželi. Čeprav jim je država pomagala s protezami, izobraževanji, dodatnimi zdravljenji in denarno podporo, njihovo vključevanje v normalno življenje ni bilo lahko.
Bovški begunci so se na porušene domove začeli vračati kmalu po premiku fronte na reko Piavo. Doma so jih pričakale porušene in izropane hiše ter zapuščena polja, zato se še dolgo let po vojni niso povsem opomogli. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Bovški begunci so se na porušene domove začeli vračati kmalu po premiku fronte na reko Piavo. Doma so jih pričakale porušene in izropane hiše ter zapuščena polja, zato se še dolgo let po vojni niso povsem opomogli. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Avstro-Ogrska je že med vojno organizirala denarno pomoč za vojne invalide, sirote in druge žrtve vojne, vendar ta za normalno življenje večinoma ni zadostovala. Mnogi so bili zato obsojeni na uboštvo, životarjenje in beračenje, ki se je po vojni močno razširilo. (Arhiv Goriškega muzeja, zbirka razglednic)
Avstro-Ogrska je že med vojno organizirala denarno pomoč za vojne invalide, sirote in druge žrtve vojne, vendar ta za normalno življenje večinoma ni zadostovala. Mnogi so bili zato obsojeni na uboštvo, životarjenje in beračenje, ki se je po vojni močno razširilo. (Arhiv Goriškega muzeja, zbirka razglednic)