VOJAŠKI RED IN DISCIPLINA

Biti vojak je vendar tako enostavno. Dobiš ukaz in ga izvršiš. Od tebe zahtevajo le, da takrat, ko odložiš civilno obleko, odložiš tudi vse zamotanosti civilnega življenja. V vojski je vse enostavno. Če pa ti pod vojaško suknjo bije isto srce kot pod navadno srajco, potem ti ni lahko.
Andrej Zlobec

Osnovno ogrodje vojaškega aparata temelji na hierarhiji in disciplini. Slehernemu vojaku je bil ob vstopu v vojsko dodeljen položaj, ki je jasno določal, kakšne bodo njegove vojaške naloge, ugodnosti in pravice ter koliko moči in možnosti odločanja bo imel. Ohranjanje takega vojaškega ustroja pa ne bi bilo mogoče brez stroge discipline, s katero so se morali vojaki, kljub številnim pomislekom in ugovorom, čim prej sprijazniti. Kazni za kršitve določenih pravil so bile namreč zelo stroge in v vojnem času še bolj kot sicer odvisne od samovolje ter objestnosti nadrejenih častnikov. Ti so bili v avstrijskem delu dvojne monarhije večinoma nemškega porekla in praviloma niso govorili jezikov moštva, ki jim je bilo dodeljeno. Vsa vojaška povelja in uradna komunikacija je tako potekala v nemškem jeziku, nemščino so v medsebojni komunikaciji običajno uporabljali tudi navadni vojaki.

Vojaški dril, značilen za usposabljanje v vojašnicah, je ob prihodu na fronto postal nezadosten, saj se igrani šolski primeri z resničnimi pogoji bojevanja niso mogli primerjati. Številni vojaki so zato v prvih mesecih vojne umirali zgolj zaradi zastarele vojaške doktrine in nerazumnih odločitev poveljujočih. Vojaki so oficirjem pogosto zamerili in očitali tudi njihovo častihlepnost ter brezbrižno »žrtvovanje« človeških življenj v zameno za osebna napredovanja in kolajne. Najhujša pa je bila ohola in brezčutna samovlada nekaterih častnikov, ki so imeli v vojnem stanju absolutno oblast ter so lahko brez kakršne koli sodbe, zgolj na podlagi lastne presoje in objestnosti, ustrelili, obesili ali kako drugače kaznovali ne le podrejene jim vojake, temveč tudi civiliste. Usoda vojakov in posameznih enot znotraj avstro-ogrske vojske pa je bil pogosto odvisen tudi od nacionalne pripadnosti posameznikov. V najhujše boje in v prve bojne vrste so običajno pošiljali predvsem enote z večinskim slovanskim poreklom, katerim so bila običajno dodeljena tudi najtežja dela v zaledju.

Čeprav se je v štirih letih vojne na različnih frontah zvrstilo ogromno ofenziv in napadov, je med njimi v presledkih vendarle vladal tudi relativni mir, ki pa je bil za mnoge prav tako mučen kot neposredni spopadi. Dolgotrajno brezdelno poležavanje v jarkih, ubijajoča izmenjavajoča se straža in spremljanje sovražnih premikov – vse to v stalnem pričakovanju novega napada ali posamezne krogle – je najedalo živce ter med vojake vnašalo nemir in apatijo. To stanje so častniki poskušali razbiti z različnimi, pogosto nesmiselnimi in nepotrebnimi deli, ki so jih nalagali vojakom. S tem jih niso zgolj zaposlili, ampak tudi utrudili, tako da niso imeli časa, volje in energije za upiranje, politiziranje ali predajanje malodušju.

Kljub temu je do posameznih ali organiziranih uporov in nespoštovanja ukazov ter pravil vendarle prihajalo. Množičneje se je razmahnilo po letu 1916, ko je začela upadati vojna zagnanost in so se začeli pojavljati številni dvomi o smiselnosti ter upravičenosti bojevanja. Temu se je pridružilo še vedno večje pomanjkanje hrane in ostalih življenjskih potrebščin, veliko je bilo tudi nacionalnih pritiskov in šikaniranja. Številnih slabosti slavnega cesarstva in njenega vojaškega stroja skratka ni bilo več moč prikrivati in dušiti. Dvojna monarhija je iz dneva v dan izgubljala podporo, simpatije in verodostojnost, tako da je ne stroga vojaška disciplina ter diktatura niti domoljubne parole in visokoleteče obljube niso mogle obvarovati pred razsulom, ki je bil neizbežen ter dokončen.


Pisarne, kjer se je načrtoval potek bojev in od koder so prihajali glavni ukazi, so bile urejene v varnem zaledju, daleč stran od resničnega trpljenja ter groze. Glavni štab soške fronte pod poveljstvom generala Svetozarja Borojevića von Bojne je bil v Postojni, poveljstvo XV. armadnega korpusa pa na Kneži. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Pisarne, kjer se je načrtoval potek bojev in od koder so prihajali glavni ukazi, so bile urejene v varnem zaledju, daleč stran od resničnega trpljenja ter groze. Glavni štab soške fronte pod poveljstvom generala Svetozarja Borojevića von Bojne je bil v Postojni, poveljstvo XV. armadnega korpusa pa na Kneži. (Arhiv Tolminskega muzeja)
V času vojne so se vrstili številni obiski pomembnih oficirjev in članov cesarske družine, kar naj bi pripomoglo k dvigu podpore vojski ter povečanju vojne morale. (Arhiv Tolminskega muzeja)
V času vojne so se vrstili številni obiski pomembnih oficirjev in članov cesarske družine, kar naj bi pripomoglo k dvigu podpore vojski ter povečanju vojne morale. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Avstro-ogrska vojska je ob začetku vojne dobila neomejena pooblastila, ki so vključevala tudi množično kaznovanje civilistov in strogo kaznovanje lastnih vojakov – seveda večinoma brez možnosti ugovora ter sodišč. Najpogostejši način kaznovanja je bilo vklepanje v lisice in nekajurno privezovanje ter izpostavljanje na javnih mestih, že za manjše prekrške pa je vojaka lahko doletela tudi usmrtitev s streljanjem ali obešanjem. (Tedenske slike št. 19, 1917)
Avstro-ogrska vojska je ob začetku vojne dobila neomejena pooblastila, ki so vključevala tudi množično kaznovanje civilistov in strogo kaznovanje lastnih vojakov – seveda večinoma brez možnosti ugovora ter sodišč. Najpogostejši način kaznovanja je bilo vklepanje v lisice in nekajurno privezovanje ter izpostavljanje na javnih mestih, že za manjše prekrške pa je vojaka lahko doletela tudi usmrtitev s streljanjem ali obešanjem. (Tedenske slike št. 19, 1917)
Čeprav so bili vojaki navajeni stroge discipline in hierarhične ureditve vojske, so vendarle pogosto negodovali ter zabavljali nad »življenjskim slogom« privilegiranih oficirjev. Največ zamere pa so si častniki nakopali zaradi nadutega in vzvišenega obnašanja, nesmiselnih komand ter objestnih kaznovanj. (Arhiv Tolminskega muzeja)
Čeprav so bili vojaki navajeni stroge discipline in hierarhične ureditve vojske, so vendarle pogosto negodovali ter zabavljali nad »življenjskim slogom« privilegiranih oficirjev. Največ zamere pa so si častniki nakopali zaradi nadutega in vzvišenega obnašanja, nesmiselnih komand ter objestnih kaznovanj. (Arhiv Tolminskega muzeja)